Bitka pri Mrzli reki - Frigidu

Vojaki se zbirajo

Za spopad je bilo določeno področje vojne krajine na stičišču Balkanskega in Apeninskega polotoka, koder je vodila glavna cestna povezava med Italijo in severnimi provincami. Središče obrambe je bilo na utrjenem prelazu Ad Pirum (Hrušica), trdnjavi v zaledju pa sta bili Nauportus (Vrhnika) in Castra (Ajdovščina). Evgenijev strateg Arbogast, po rodu Frank, je Teodozijev pohod proti Italiji hotel ustaviti z zasedbo gorskih prelazov. Teodozijev štab pa je z naglimi pohodi skušal prehiteti zasedbo alpskih zapor ali jih vsaj hitro prebiti. Teodozijeva vojska, ki je proti kraju spopada krenila iz Sirmija (Sremska Mitrovica), je štela okoli 100.000 mož. Rimskim vojakom je poveljeval cesar sam, na čelu zavezniških Vizigotov pa je bil njihov vodja in prvi kralj Alarik. Strateg tega pohoda je bil vandalski general Stilikon. Evgenijeva vojska je bila za polovico šibkejša od Teodozijeve; kot najemniki so v njej sodelovali Franki in Sasi. V odločilni spopad pri Frigidu se je dvignila iz Mediolana (Milana), mimo Akvileje (Ogleja) do trdnjave Castra (Ajdovščina). Poveljeval ji je cesar Evgenij, ob njem je bil strateg Abrogast, ki je bil cesarja ustoličil, ter generala Flavijan in Arbicio.

Teodozij nad Vrhpoljem, Evgenij na Zemonu

Cesar Teodozij je 4. septembra prispel do trdnjave Ad Pirum. Noč je prečul v molitvi, naslednje jutro pa je zaukazal napad proti izhodu v Vipvsko dolino. V boj je poslal Vizigote pod Alarikovim poveljstvom, sam je dogajanje opazoval in nadziral z razgledne skale nad današnjo vasjo Vrhpolje. Njegov nasprotnik Evgenij pa je imel svoj štab verjetno na vzpetini današnjega dvorca Zemono. Izhod v Vipavsko dolino so branili Arbogastovi Franki. Vsi poskusi preboja so bili odbiti in na bojišču je obležalo okoli 10.000 Alarikovih vojakov. Prvi dan bitke se je za Teodozija iztekel porazno.

V noči od 5. na 6. september je na Teodozijevo stran prestopil omahljivi Arbicio, poveljnik zasede na vzhodnih pristopih k alpskim zaporam, in s tem se je podrl pomemben steber Arbogastove taktike. Teodoziju je bila odprta pot za umik. Zavrnil je predlog nekaterih svojih generalov naj se umakne in bitko preloži na naslednje leto. Drugo jutro, poročajo kronisti tiste dobe, se je Teodozij ponovno povzpel na skalo, s katere je imel pogled na celotno bojišče. Odložil je orožje in se "v ponižnosti vrgel na tla pred božje obličje".

Zmagovalca je odločil vihar

Po cesarjevi molitvi so njegovi poveljniki zaukazali nov napad, ki je bil zmagovit zaradi nepričakovanega 'zaveznika'. Dvignil se je "tako silovit veter, da je obrnil kopja sovražnikov proti njim samim". Sodobni opisovalci bitke pri Frigidu navadno pišejo o izredno močni burji, meteorolog Mirko Kovač pa meni, da porazu Evgenijeve vojske ni botrovala (ne)običajna vipavska burja, "temveč prej vihar, ki spremlja nevihto, če ne celo tornado... Vremenoslovsko gledano in po antičnih virih bi bil vihar pri Frigidu neke vrste vrtinčasti veter v zvezi z nevihto, ne pa čudežna burja." V podivjani naravi so nasprotniki videli božjo roko, popustili vse in se pognali v beg. Teodozij je slavil veliko zmago. Evgenija so ujeli in ga kar na bojnem polju obglavili, vojakom pa so pustili prosto pot.

Bitka pri Frigidu, beremo na kovinskih tablah, postavljenih na Evgenijevem razgledišču na Zemonu, je bila tudi spopad dveh različnih svetovnih nazorov. Kristjan Teodozij je premagal zadnjega glasnika antičnega poganstva in vrednot, na katerih je do tedaj počival tisočletni Rim. Po zmagi v bitki pri Frigidu je postalo krščanstvo edino dovoljena vera v imperiju. Prepoved poganstva in s tem njegov zaton, pa predstavlja eno najglobljih kulturnozgodovinskih sprememb v antični dobi.

(obletnica meseca 10_1994)