Otmar Črnilogar (1931–1999)

»V duhovniškem življenju so tudi bleščeči trenutki, ki pomagajo korakati naprej tja v Božjo dalj. Je trenutek mladih, ki se ob duhovniku poveselijo, trenutek možakarjev, ki duhovnikovo besedo jemljejo zares, trenutek mater z dojenčki, ki nam jih bodo zaupali k verouku. Je trenutek, ko duhovnik zaklene cerkvena vrata, oči pošlje v zvezdnato nebo in zavzdihne: Sveta noč, blažena noč ... je res težko uganiti, kdo je srečnejši, pevci, verniki ali mašnik. V tem je lepota duhovniškega bivanja, ko duhovnik podpira ljudi, ljudje podpirajo njega. Kaj bi si Bog lahko še lepšega izmislil? Potem ko je nebeški Oče poslal v svet Sina in se je ta vrnil v nebesa, je naročil nam duhovnikom, naj nadaljujemo njegovo delo.« Tako je nagovoril sobrate duhovnike na duhovnih vajah v Ljubljani leta 1997 Otmar Črnilogar. Bil je »človek mnogih talentov«, kot je naslov zbornika o njem (2019): profesor grščine in latinščine, prevajalec Svetega pisma, navdušen planinec, nadarjen slikar, predvsem pa duhovnik, do konca zvest svojemu poslanstvu.

»DUHOVNIK SEM BIL IN RAD SEM BIL«
Otmar Črnilogar se je rodil 15. novembra 1931 v Šebreljah nad Cerknim zidarju Janezu in njegovi ženi Justini Dobravec kot prvi od štirih otrok. Prve razrede osnovne šole je obiskoval v domačem kraju. Duhovnik Ivan Rejec, domačin, ga je pripravil za nadaljnje šolanje v goriškem malem semenišču. Višje razrede je dokončal na semeniški klasični gimnaziji v Pazinu v Istri, kjer so se šolali tudi slovenski fantje. Po maturi leta 1951 je študiral bogoslovje na Teološki fakulteti v Ljubljani in bil 29. junija 1957 posvečen v duhovnika. Zaradi izredne nadarjenosti so mu predstojniki obljubili, da bo šel v Pariz študirat patrologijo (cerkvene očete), takratni apostolski administrator Mihael Toroš pa ga je takoj po novi maši imenoval za upravitelja župnije Marijino Celje nad Kanalom. Otmar se je z vsem mladostnim žarom posvetil ljudem, ki so ga vzljubili. Med njimi je ostal le dve leti. Jeseni 1959 je bil poslan v Vipavo, kjer je bil vikar pri obolelem dekanu, profesor latinščine in grščine na Srednji verski šoli, ob tem pa je na Univerzi v Ljubljani študiral klasično jezikoslovje. Pridobljeno znanje je posredoval svojim dijakom v Vipavi, dolga leta je bil tudi profesor latinščine na Teološki fakulteti v Ljubljani. Temeljito znanje grščine in latinščine mu je služilo tudi pri prevajanju za cerkvene potrebe, zlasti tistih knjig Svetega pisma, ki so bile napisane v grščini. Pri vsem svojem vsestranskem delovanju pa je bil najprej duhovnik. Leta 1967 je postal župnik v Podragi, kjer je s svojimi ljudmi delil dobro in hudo skoraj 32 let – vse do svoje smrti 27. aprila 1999. Njegove zadnje besede so bile: »Duhovnik sem bil in rad sem bil.«

PETNAJST NAJLEPŠIH LET
Leta 1981 ga je tedanji ljubljanski nadškof Alojzij Šuštar povabil v skupino prevajalcev, zadolženih za prevod celotnega Svetega pisma iz izvirnih jezikov. Nastajal je petnajst let, kot večina drugih večjih izdaj po svetu. Zahtevno delo je vodil in usklajeval Koordinacijski odbor, ki so ga 30. decembra 1980 ustanovili slovenski škofje. Nova zaveza je izšla leta 1984, ob 400. letnici Dalmatinovega prevoda, tega leta so začeli prevajati svetopisemske knjige Stare zaveze, celotno Sveto pismo pa je izšlo leta 1996 kot Slovenski standardni prevod (SSP). Prevod je bil zamišljen kot skupinsko delo, Otmarju Črnilogarju, uglednemu profesorju grščine, so poverili prevod svetopisemskih knjig, katerih izvirni jezik je grški. Njegov delež pri Stari zavezi sta Knjiga modrosti in Sirahova knjiga (obe sta izšli v posebni knjižni izdaji pri Ognjišču, 1995). Pri Novi zavezi pa predvsem pisma: apostola Pavla 1. in 2. pismo Korinčanom, 1. in 2. pismo Timoteju, pismo Titu, dalje pismo Hebrejcem, 1. in 2. Petrovo pismo, 1., 2. 3. Janezovo pismo Judovo pismo. »Prevajanje Svetega pisma imam za največje delo v svojem dosedanjem življenju in za silno zaupanje, ki sem ga bil deležen od predstojnikov – morda celo od Boga samega,« je zapisal leta 1994. »Predvsem sem se v veliki šoli, pravzaprav največji šoli prevajanja Svetega pisma naučil predvsem to, da se v našem lepem slovenskem jeziku da vse povedati.« Leta prevajanja Svetega pisma so bila garaška leta, obenem pa, po njegovem mnenju, najlepše obdobje njegovega življenja. Sodeloval je tudi pri prevajanju koncilskih odlokov ter nekaterih bogoslužnih knjig.

ZAHTEVNA OTMARJEVA POT
Kot duhovnik, profesor in prevajalec je bil Otmar Črnilogar mož knjige. Štiri leta svojega življenja (1971–1975) je posvetil Mohorjevi družbi, najstarejši slovenski knjižni založbi kot tajnik, da bi jo iztrgal iz režimskega primeža in ji dal novega poleta, toda odgovorni so vse poskuse v kali zatrli. Kot vzgojitelj mladega rodu pa je bil “zatreskanec v gore”. Zanje je vnemal svoje semeniške dijake in druge mlade. »V gorah smo se krepili v solidarnosti, vzdržljivosti, odrekanju, potrpežljivosti in pogumnosti,« je povedal eden njegovih podraških ministrantov. »Vzgajal nas je v vseh pogledih, še posebno nam je vsadil spoštljiv odnos do narave.« Ko je leta 1959 prišel v Vipavo, je ognjevito nastopil na občnem zboru Planinskega društva in bil izvoljen za predsednika, ki ga je v veliko ‘grozo’ partije uspešno vodil pet let. V času njegovega vodenja je bila urejena Furlanova plezalna pot na Gradiško Turo. (1969) Smer je Črnilogar preplezal in določil skupaj z alpinistom Tonetom Sazonovim. Pri njeni postavitvi so pomagali vipavski semeniščniki, ki so na svojih ramenih v strmino prinašali vodo in gradbeni material. Otmarjeva je bila tudi zamisel planinsko-romarske poti mimo desetih cerkva – od Podrage do Štjaka in nazaj. Ob pomoči župnij so jo uredili vipavski planinci in leta 2005 pripravili prvi pohod. Leta 2019, ob 50-letnici Furlanove poti in 20. obletnici Črnilogarjeve smrti, so vipavski planinci odprli zelo zahtevno Otmarjevo plezalno pot v hvaležen spomin na svojega nekdanjega predsednika. Za svoje delo v planinstvu je Otmar Črnilogar prejel srebrni častni znak Planinske zveze Slovenije.

ČUK, Silvester. Otmar Črnilogar (1931–1999). (Obletnica meseca), Ognjišče, 2021, leto 57, št. 11, str. 40-41.