Marijan Tršar (1922–2010)

Trsar Marijan1»Slikar ni vsak, ki slika, ampak le tisti, ki premore lastno vizijo in hkrati sposobnost, da jo identično uresniči v oblikah in barvah. Zato niti ni najnujnejše posebej občutljivo oko, prepotrebno pa je notranje zrenje, drugače povedano: lastna sugestivna imaginacija in kajpada tej imanentna moč, da jo z izraznimi sredstvi ustrezno predstavi. (…) Slikati brez takega namena ali kažipota je zatorej komaj tehnicistično izživljanje. Je obrt, spretnost, ki se lahko povzpne do mojstrstva, ne more pa se dvigniti v maziljeno kategorijo osebno izpovedovane umetnosti,« je zapisal Marijan Tršar, eden vidnejših sodobnih slovenskih likovnih ustvarjalcev, ki se je ukvarjal tudi z likovno teorijo in kritiko. Napisal je več knjig o likovni problematiki. Zanimiva so njegova avtobiografska pričevanja, v katerih obuja spomine na svoje lepo otroštvo, predstavi svojo študijsko pot, naslika pošastne podobe pekla treh taborišč, ki so zaznamovala njegovo življenje, a njegovega srca niso zastrupila s sovraštvom.

UMETNIŠKI POKLIC – VZVIŠENA SLUŽBA LEPOTI
Trsar Marijan3Marijan Tršar je bil rojen 17. februarja 1922 v Dolenjskih Toplicah, kjer je kot financar služboval njegov oče. V rojstnem kraju je preživljal svoje otroštvo. Nepozabne spomine nanj je predstavil v dvanajstih prisrčnih zgodbah, ki slikajo življenje vaških otrok v letih po prvi svetovni vojni. V Toplicah je začel hoditi v šolo, tam je bil (skupaj s starejšo sestro) pri birmi, potem pa se je družina preselila v Ljubljano. Tam je obiskoval klasično gimnazijo. Po maturi se je odločil za umetniški poklic, ki se mu je kazal kot “vzvišena služba lepoti”. Ker ni mogel iti na Akademijo v Zagreb, mu je Božidar Jakac svetoval, naj se vpiše na umetnostno zgodovino, zraven pa hodi k njemu v slikarsko šolo. Proti koncu dijaških let je spoznal Franceta Balantiča, “pravega pesnika”. Skupaj z njim naj bi mladi pesniki, med njimi tudi Marijan Tršar, objavili pesniški almanah, a načrt je ustavila druga svetovna vojna. Ob začetku vojne je kot navdušen “branitelj domovine” padel v ustaško taborišče v Zagrebu, med vojno je prestajal muke italijanskega taborišča Gonars, takoj po vojni pa je šel skozi pekel komunističnega taborišča Teharje, “kjer sta se srd in jeza zgostila v maščevanje”. Leta 1945 je nadaljeval študij na tedaj ustanovljeni Akademiji za upodabljajočo umetnost v Ljubljani in leta 1951 diplomiral pri profesorju Gojmirju Antonu Kosu in zatem končal še grafično specialko pri Božidarju Jakcu. Leta 1979 je postal redni profesor na ALU, istega leta pa je na beograjski univerzi končal magisterij iz umetnostne zgodovine s temo Vasilij Kandinski, slikar in teoretik. Kot slikar se je sprva posvečal predvsem grafiki, nato oljni tehniki in akvarelu. Za svoje delo je prejel številne nagrade, med njimi leta 1993 Jakopičevo nagrado, leta 1996 pa častni znak svobode RS. V svet večne Lepote, ki ji je s svojim delom zvesto služil, je odšel 18. oktobra 2010.

VSAKO STVARITELJSTVO JE BOGOISKATELJSTVO
Trsar Marijan4Marijan Tršar je bil vsestranski umetnik, ne le slikar. V šestdesetih letih se je uveljavil kot likovni kritik. Redno je spremljal slovensko likovno ustvarjalnost v Naših razgledih, svoje študije je objavljal v raznih strokovnih revijah. Predstavljal je slovenske in jugoslovanske umetnike. Imel je tudi pisateljski dar. Napisal je otroško igrico Zgodba o dedku Mrazu (1965), napisal in ilustriral je otroški povesti Indijanci, gusarji in detektivi (1964) in Zgodbe o psu Riku (1969), v zrelih letih je spregovoril o sebi v avtobiografskih pripovedih Otroštvo (Dolenjska založba, 1993), Moja akademijska leta (Mohorjeva družba, 2012) in Dotik smrti (Nova revija, 2000). Njegov kritični, teoretski in literarni opus obsega več kot 800 enot.
Njegovo likovno ustvarjanje tako v grafiki kot v slikarstvu se je iz začetnega realizma prek kubističnih del, nazadnje pa se je prek zgledov italijanskih in francoskih modernistov približalo avantgardni abstraktni smeri. »Od nekdaj je bila gonilo vseh mojih načrtov in dejanj nekakšna nenasitljiva radovednost,« je povedal kot naš ‘gost meseca’ (Ognjišče, 11/2002). »Nenehno iskanje, približevanje izsanjanim idealom, ki jih nikoli ne boš dosegel, so pač ideali. Toda nekje sem zapisal, da je že iskanje smisla lahko smisel življenja. Podobno v umetnosti: vsak želi postati največji, najbolj popoln in najbolj sugestiven, a je malo možnosti, da bi to dosegel. Toda bistveno je, da se trudiš za ta vzvišeni cilj, za to nedosegljivo popolno lepoto. Ta je hkrati več kot zgolj estetska kategorija, saj v višku prehaja v etično, postane resnica. V prenekaterih pogovorih z ustvarjalci se mi je to potrdilo, strinjali smo se, da je vsako stvariteljstvo, torej tudi slikarstvo, pravzaprav bogoiskateljstvo. Človekovo bistvo nenehno hrepeni k najvišji popolnosti, pa naj jo imenujemo Lepota ali resnica.«

TRIJE “DOTIKI SMRTI”
Trsar Marijan2»Pričujoči zapiski naj bi bili pričevanje o treh življenjskih doživetjih, ki so se mi neizbrisno vtisnila v spomin in me komaj polnoletnega razvojno značajsko oblikovala. Prvi dve sta iz vojnih let, zadnje pa iz mesecev po njej,« pove Marijan Tršar na začetku svoje knjige Dotik smrti (2000). Ta tri “doživetja” so bila tri taborišča: ustaško Zagreb 1941, fašistično Gonars 1942 in komunistično Teharje 1945. Najhuje je bilo v Teharjah, kjer so mučitelji “z nepojmljivimi krutostmi, s sadističnim izživljanjem nad nemočnimi jetniki presegli vse presežnike hudobije”. V ta pekel je bil pahnjen maja 1945, ko je bil z domobranci vrnjen iz Koroške. On ni bil domobranski vojak ali policist, ampak je ves svoj čas posvečal umetnosti: risal je in slikal ter objavljal ilustracije in risbe po časopisih in revijah. Očitali so mu, da se ni držal kulturnega molka, ki so ga zaukazali komunistični oblastniki. Njegov glavni greh pa je bil, da je leta 1944 z lesorezi ilustriral Sonetni venec Franceta Balantiča, nadarjenega pesnika in najdražjega prijatelja, ki je kot protikomunistični borec 24. novembra 1943 zgorel v Grahovem. Pri komunistih v Teharjah je vladalo skrajno ideološko sovraštvo, ki je bilo organizirano in podpihovano. »Rdeči stražar, ki ni bil vsaj zadirčen do jetnika, če ga že ni žalil in pretepal, je postal sumljiv nadrejenim.« Prvi dve taboriščni zgodbi je Tršar pisal v prvi osebi, najbolj krvavo Teharje pa kot risar v tretji. Tudi tam je risal: najprej za stenčas, potem je portretiral vojake in oficirje in s tem si je rešil življenje, vendar je bil kot taboriščnik vse življenje zaznamovan in zapostavljen. Svoj cikel risb in grafik iz Gonarsa in Teharij je podaril Zavodu sv. Stanislava, ob svoji osemdesetletnici (2002) pa še cikel 20 platen z motiviko slovenskega holokavsta. Trsar Marijan5
 
ČUK, Silvester. Marijan Tršar (1922–2010). (Obletnica meseca), Ognjišče, 2022, leto 58, št. 2, str. 38-39.

Zajemi vsak dan

Ko preprost boš, tih in dober kot otrok, / spoznal boš svet v vse lepši, v vse bolj nežni zarji, / spoznal boš svet, kot so spoznavali ga stari.

(Srečko Kosovel)
Sreda, 10. August 2022
Na vrh