Vladimir Bartol

 * 24. februar 1903, Sveti Ivan, Trst, Avstro-Ogrska, † 12. september 1967, Ljubljana

Bartol Vladimir1»Šola je pomenila zame pravcato ječo«

»Rodil sem se 24. februarja 1903 na pustni torek zvečer v hiši moje mame na Stari cesti pri Spodnjem Svetem Ivanu,« je zapisal Vladimir Bartol v svojih spominih. Njegova mati je bila Marica roj. Nadlišek, učiteljica, pisateljica, urednica in družbena delavka. Oče Gregor Bartol, po rodu Dolenjec, pa je bil poštni uradnik. Vladimir je bil tretji od sedmih otrok v družini (dva sta umrla v nežni dobi); najbolj je bil navezan na dobro leto dni starejšo sestro Mašenko. Pod hišo so imeli prostoren vrt, ki je bil 'raj' malega Vladija. »Med najstarejše spomine spada moje opažanje prirode in neskončna radost, ki me je navdajala.« Jeseni 1906 je moral v šolo. »Živo se spominjam, da sem se tisto zadnje svobodno poletje dovolj jasno zavedal, kaj bom izgubil: svobodo, prosto razpolaganje s časom in neomajno uživanje v lastnem notranjem svetu ... Šola je pomenila zame pravcato ječo, na katero sem bil vsaj po svojem občutju obsojen za celih 12 let in je šele maturitetno spričevalo v žepu pomenilo končno osvoboditev od nje.« V Trstu je končal ljudsko šolo in pet razredov nemške realke, gimnazijo pa je končal v Ljubljani (1921), kjer je oče dobil službo in se je tja preselila družina. Bartol Vladimir2Na mladi ljubljanski univerzi je študiral biologijo in filozofijo. Tam se je seznanil s Klementom Jugom, filozofom in alpinistom, ki je imel močan vpliv nanj. V roke so mu prišle knjige Sigismunda Freuda in poglobil se je v študij psihoanalize, ki je zaznamovala tudi njegovo pisateljsko delo. Po doktoratu v Ljubljani je odšel za dve leti v Pariz, kjer si je razširil obzorje. Po vrnitvi v Ljubljano je živel od pisateljskega dela, posebno od objav v reviji Modra ptica. Pri njeni založbi je leta 1938 izšel njegov roman Alamut.

»Še v sanjah mi ni prišlo na misel, da bom pisatelj«

Bartol Vladimir3»Vse mogoče in nemogoče poklice sem si bil v otroških letih zamišljal, da jih bom izvrševal, ko odrastem. Toda da bom nekoč pisatelj, mi še v sanjah ni prišlo na misel,« priznava Bartol v svojih spominih. Vendar ko prebiramo te njegove zapise, se ne moremo znebiti vtisa, da je imel nekaj pisateljskih 'zasnov' že od zgodnjih let. Bil je tako poseben otrok, ki je bil rad sam, da je v miru razmišljal. Pisati je začel kot študent v Ljubljani. Opisoval je predvsem nenavadne ljudi in sicer tako, da svoje zgodbe pripovedujejo junaki sami, pisatelj pa je navzoč ter v prvi osebi posega v dogajanje. Junake skuša razumeti s pomočjo psihoanalize ter njim samim in tudi bralcem razložiti, zakaj so ravnali tako in ne drugače. Leta 1935 je izšla zbirka Bartolovih novel Al Araf – naslov je vzel iz korana, muslimanske svete knjige, in pomeni goro, ki je meji med dobrim in slabim. Iz muslimanskega sveta je tudi njegovo glavno delo – roman Alamut (1938). Pobudo zanj mu je dal Josip Vidmar, s katerim se je srečal na študiju v Parizu. Opozoril ga je na potopis Marca Pola, v katerem med drugim pripoveduje o nekem orientalskem mogotcu, ki je mlade vernike naredil za orodje svojih oblastniških načrtov. Bartol Vladimir4To je zgodovinski roman o sekti izmailcev iz 11. stoletja v Perziji. Njihovo vodilo je bilo: »Nič ni resnično, vse je dovoljeno.« Izšel je leta 1938 pri založbi Modra ptica in naletel je na hladen sprejem pri bralcih in pri kritiki. Pisatelja je to prizadelo, kasneje pa je spoznal: »Alamut je v literaturi nekaj tako novega in nepričakovanega, da z današnjega stališča v resnici ne morem šteti v zlo, če me tisti, ki so prvi brali moj roman, niso mogli prav razumeti.«

"Mladost pri svetem Ivanu" - spomini

Bartol Vladimir5Sveti Ivan, največje tržaško predmestje (ime nosi po župnijski cerkvi Mučeništva sv. Janeza Krstnika), je bil v Bartolovi mladosti skoraj izključno slovenski kraj, nekje med vasjo in mestom. To je bil svet njegovega otroštva in mladosti, ki se mu je vtisnil globoko v spomin. Ob koncu prve svetovne vojne so se Bartolovi preselili v Ljubljano in Vladimir je samo nekajkrat 'mimogrede' obiskal svoj 'mladostni raj'. Po drugi svetovni vojni (4. maja 1946) je iz Ljubljane prišel v Trst in tam ostal do leta 1956. V tem času so nastali njegovi spomini, nekakšen 'obračun' vsega njegovega dela. »Zamisel za spomine je zorela v meni leta in leta, najmanj od mojega povratka po osvoboditvi v Trst. Toda odločitev je prišla čez moč. Naenkrat sem videl pred seboj kakor v kalejdoskopu potopljeni kos sveta. Domislice, spomini so se mi nizali kakor pisano kamenje pri mozaiku. Začel sem jih zapisovati, toda bilo jih je toliko, da jih nisem sproti dohajal. Nekatere sem si pribeležil z dvema, tremi besedami, kdaj tudi z eno samo.« Pod naslovom Mladost pri Svetem Ivanu so Bartolovi spomini izhajali kot podlistek v tržaškem slovenskem časniku Primorski dnevnik v letih 1955 in 1956. Bartol je upal, da bodo njegovi spomini nekoč objavljeni v knjižni obliki. Njegovo pričakovanje se je uresničilo po zaslugi založbe Sanje iz Ljubljane: v letih 2003-2006 so izšli v treh knjigah: Svet pravljic in čarovnije, Pot do učenosti, Romantika in platonika sredi vojne. Tehtno spremno besedo jim je napisal tržaški pisatelj Dušan Jelinčič. Spomini niso popolni: končajo se namreč s prvo svetovno vojno. Življenje njihovega pisca Vladimira Bartola pa se je po hudi bolezni izteklo 12. septembra 1967.

(obletnica meseca 02_2013)

 

Zajemi vsak dan

Ko grem čez žitna polja, / vidim, kako se vse zlati. / Tisoč misli v meni se zbudi: / jasnina otroških oči, / srce, ki Tebe si želi.

(Anka Kogelnik)
Ponedeljek, 21. Oktober 2019
Na vrh