Aleš Ušeničnik (1868–1952)

Usenicnik Ales2022 01»Pravili so mladeniču, da je ideal življenja SLAVA. Kako so ga varali! Slava je mnogokrat kakor senca življenja. Z življenjem izgine. A če tudi traja nekaj vekov, kaj mu hoče prazno ime? In če ga misel na slavno ime vendarle veseli, koliko vekov bo pa živelo? A kaj so veki, kaj je čas? Kar je svet v neskončnosti, to je čas v večnosti. Bežna sled, bežen hip! In prišel bo čas, ko ne bo več na zemlji živega bitja. Ko bi mu obetali, da bo živelo njegovo ime do konca sveta, gotovo bo zamrlo na mrzlih ustnicah zadnjega človeka. In potem? Nič, dim. In dim naj bo ideal, vreden vsega hrepenenja človeške duše?« vprašuje Aleš Ušeničnik v svoji Knjigi o življenju in odgovarja: »Človeški duh stremi po neskončnosti in večnosti, zato moremo le v neskončnosti in večnosti iskati resnične ideale svoje duše.« Filozof in teolog Aleš Ušeničnik je bil eden najbolj prodornih mislecev svojega časa. Skoraj pol stoletja je bil s svojo mislijo in s svojim ugledom duhovni voditelj našega naroda.

NAJBOLJŠI V LJUBLJANI, ŠE BOLJŠI V RIMU
Aleš Ušeničnik se je rodil 3. julija 1868 v revni bajtarski družini v Poljanah nad Škofjo Loko. Gospodar življenja mu je v zibelko nasul bogate darove duha. Po osnovni šoli v Poljanah in Škofji Loki je bistri deček nadaljeval šolanje na gimnaziji v Ljubljani kot gojenec Alojzijevišča, zavoda za vzgojo duhovniških kandidatov in katoliških izobražencev. V času gimnazijskega študija je Aleš pisal izvrstne latinske, grške, slovenske in nemške naloge. Bil je tudi nadarjen pesnik. Veljal je za nespornega prvaka in užival je velik ugled ne le pri sošolcih, ampak tudi pri profesorjih. Po maturi leta 1888 ga je Ivan Tavčar, sedemnajst let starejši rojak, takrat že uveljavljen pisatelj in ugledna osebnost, sicer pa liberalec, vabil na Dunaj, verjetno na klasične jezike ali slavistiko, in ga skušal postaviti na čisto drugo pot kot je bila tista, ki jo je izbral Aleš: odločil se je za duhovniški poklic kot njegov dve leti starejši brat Franc. Tedanji ljubljanski škof Jakob Missia je leta 1887 dosegel, da je papeški zavod Germanik v Rimu sprejel brezplačno tudi dva gojenca iz ljubljanske škofije. Najprej je tja odšel Franc, naslednje leto pa še Aleš. Bivanje v Germaniku in študij na Gregoriani sta imela odločilen vpliv na smer vsega poznejšega Aleševega življenja in dela. O samem sebi kot o tretji osebi je zapisal: »Mojega prijatelja je Božja previdnost srečno privedla v Rim v neprecenljivi šoli Družbe Jezusove in sv. Tomaža Akvinskega.« Študij in vzgojo je jemal resno in pridobil si je ugled najbolj nadarjenega gojenca v Germaniku. Svetniški profesor dogmatike L. Billot je o njem dejal, da ima “angelski razum”.Usenicnik Ales2022 02

PRILJUBLJEN PROFESOR
Študij filozofije je zaključil leta 1891, leta 1894 je bil posvečen v duhovnika, doktorat iz teologije pa je dosegel leta 1895. Tega leta se je vrnil v Ljubljano. Škof ga je imenoval za kaplana v Škofji Loki, kjer pa je ostal le mesec dni. Leta 1896 je postal stolni vikar v Ljubljani. V bogoslovnem semenišču je predaval filozofijo in osnovno bogoslovje namesto Kreka, po smrti Frančiška Lampeta (1900) je prevzel predavanja iz dogmatike in sociologije. Ko je bila leta 1919 ustanovljena slovenska univerza, je Aleš Ušeničnik postal profesor filozofije na teološki fakulteti vse do upokojitve (1937). Večkrat je bil njen dekan, v akademskem letu 1922/23 tudi rektor ljubljanske univerze. Leta 1937 je bil med ustanovnimi člani Akademije znanosti in umetnosti (AZU), poznejše SAZU; komunistična oblast ga je leta 1948 črtala s seznama akademikov. Svetniški kandidat dr. Anton Strle (1915–2003) je o Ušeničniku kot svojem profesorju zapisal: »Na predavanja je prihajal točno kakor ura in nikdar brez kar najboljše priprave. Odlično je predaval tako čisto filozofijo kot teologijo. Kot profesor dogmatike je za podlago predavanjem vzel latinski učbenik. Knjigo je imel odprto pred seboj in kake zapiske na majhnih lističih, a govoril je prosto, le sem pa tja je pogledal v knjigo. Predaval je v latinščini, zadnja leta, ko so prihajali bogoslovci iz realnih gimnazij, v slovenščini. Začel je čisto tiho in zelo mirno, polagoma pa je prešel v močnejše in živahnejše podajanje. Svoje slušatelje je vzgajal k samostojnosti. “Človek pač more in mora misliti, kar so mislili veliki duhovi, a vedno mora tudi sam misliti.” Zelo je poudarjal razumske osnove krščanskega verovanja.Usenicnik Ales2022 03

MODROSLOVEC IN PISATELJ
Usenicnik Ales2022 04Temeljno znanstveno področje Aleša Ušeničnika je bila filozofija. Velja za največjega slovenskega neotomista, pripadnika katoliške ‘šolske’ filozofije, ki nosi ime po sv. Tomažu Akvinskem (1225–1274), največjim krščanskim filozofom. Med filozofskimi panogami je Ušeničnik največ pozornosti posvečal teoriji spoznanja ali spoznavoslovju. Ogromno je tudi pisal; ni bilo nobenega kulturnega pojava, do katerega ne bi zavzel stališča v duhu katoliških načel. »Skoraj vse, kar sem pisal, sem pisal iz znanosti in z znanstveno vestnostjo, vendarle ne iz znanstvene ambicije, temveč zato, da bi slovenska inteligenca bolj in bolj doumela resničnost in lepoto svojega krščanskega svetovnega nazora in ga bila vesela,« je zapisal v prvi knjigi svojih Izbranih del. V deseto, zadnjo knjigo (1941), je uvrstil Knjigo o življenju, ki jo je bil napisal leta 1916, sredi strahot prve svetovne vojne. Janez Janžekovič, ki je napisal podobno knjigo z naslovom Smisel življenja (Mohorjeva, 1968), je zapisal: »Knjiga o življenju je brez dvoma najlepša Ušeničnikova knjiga. V njej so se v čudovitem skladju mogle uveljaviti vse vrline našega misleca: iz nje nam govori kot duhovnik in filozof, kot učenjak in umetnik.« Ušeničnik je gojil posebno skrb za lepo slovenščino. Janez E. Krek je dejal: »Ko Aleš ne bi storil za modroslovje nič drugega, kakor da je ustvaril za Slovence filozofski jezik, ki je odličen, jasen, bi bila njegova zasluga neprecenljiva.« S starejšim bratom Francem, ki je tudi bil bogoslovni profesor, sta živela skupaj v Alojzijevišču (sedanji teološki fakulteti). Aleš se je preselil v večnost 30. marca 1952, Franc se mu je pridružil čez dobra dva tedna. Vstajenja čakata v preprostem skupnem grobu na ljubljanskih Žalah.
 
ČUK, Silvester. Aleš Ušeničnik (1868–1952). (Obletnica meseca), Ognjišče, 2022, leto 58, št. 3, str. 38-39.

Zajemi vsak dan

Ko preprost boš, tih in dober kot otrok, / spoznal boš svet v vse lepši, v vse bolj nežni zarji, / spoznal boš svet, kot so spoznavali ga stari.

(Srečko Kosovel)
Sreda, 10. August 2022
Na vrh