Jože Dolenc (1912–1994)

»Današnji človek ima več prostega časa, zato je tem nevarneje, če več tega prostega časa presedi ob radijskem ali televizijskem sprejemnikom, v kinu ali ob časopisu kot ob zdravem razvedrilu, sprehodih v naravi in ob knjigi, ki mu odpira estetski čut, pospešuje njegovo strokovno in splošno razgledanost (…), mu daje možnost premišljevanja in duhovnega srečanja z ljudmi in svetom. Radio, film, televizija in časopis hitro posredujejo dogodke po svetu, hkrati pa slabijo človekov občutek za zbranost, kritičnost in nevarnost, da vodijo v površnost in plitvost. Res je, da človek hitro veliko zve, se pouči o dogodkih in stvareh (…). V širino in globino kulturne izobrazbe nas vodi predvsem knjiga.« Te misli je leta 1969, pred več kot pol stoletja, ko se je radio že uveljavil, televizija pa je bila še v povojih, zapisal v Književnem glasniku Mohorjeve družbe urednik Jože Dolenc. Sam ni napisal nobene izvirne knjige, ogromno knjig pa je prevedel in veliko je o knjigah pisal.

OSTAL JE ZVEST SVOJEMU PREPRIČANJU
Življenje in delo uglednega rojaka Jožeta Dolenca, književnika, urednika in prevajalca, je v glasilu Železne niti (2013), zborniku Selške doline, ki ga enkrat na leto (od 2004) izdaja Muzejsko društvo Železniki, lepo predstavil Anton Sedej. Po njem povzemam glavne podatke. Zibelka mu je tekla v Železnikih, kjer se je rodil 20. aprila 1912 v številni delavski družini, ki je bila gostaška brez zemlje kot večina družin tistega časa v delavskem okolju Železnikov. Prvo šolsko modrost je prejel v domačem kraju, potem pa je šolanje nadaljeval na škofijski gimnaziji v Šentvidu. Ko je bil v prvem razredu, je umrl oče Peter in materi Tereziji zapustil šest nepreskrbljenih otrok! Jože, ki je bil od rane mladosti vajen dela in reda, je bil prizadeven dijak in študent. V študentskih letih je v Selški dolini organiziral in vodil Krekovo mladino. Po maturi leta 1938 se je jeseni kot bogoslovec vpisal na Teološko fakulteto, pred posvečenjem pa je izbral življenje katoliškega laika. Nato se je vpisal še na Filozofsko fakulteto, kjer je študiral slovenščino in svetovno književnost. Po diplomi je nastopil službo v programskem delu Radia Ljubljana. Med vojno se je kot krščanski socialist vključil v odporniško gibanje in zaradi tega je bil proti koncu vojne interniran v Dachau. Po vrnitvi domov je bil urednik pri Slovenskem poročevalcu. Tam je spoznal Marto Moravec, s katero se je kasneje poročil. V službi je bil neprestano pod pritiskom, naj vstopi v partijo, on pa je ostal zvest svoji veri in svojemu prepričanju, česar ni nikoli skrival, zato je kmalu ostal brez dela, kateremu je bil z vsem srcem predan. Razočaranje je bilo hudo, saj so mu obrnili hrbet najožji sodelavci.

NEUTRUDNI UREDNIK PRI MOHORJEVI
Ko je ostal brez vsega na cesti, je dalj časa zaman iskal novo zaposlitev. Končno se je zatekel k Mohorjevi družbi, kjer je sprva dobil skromno službo korektorja. Leta 1953 pa je ob dr. Stanku Cajnkarju postal urednik mohorskih izdaj. Njegova naloga je bila tudi ‘poprava’ za tisk ne dovolj zrelih rokopisov in seveda priprava vsakoletnega koledarja, ki je ‘glavna knjiga’ mohorskega letnega knjižnega daru. V vseh letnikih koledarja ne manjka njegovih člankov z raznih področij, spominskih in drugih, ki jih je napisal kot urednik. Mnogi so bili naprošeni, da to store, pa niso napisali ničesar, pa je moral to storiti urednik sam. Stanko Cajnkar je ob Dolenčevi šestdesetletnici zapisal: »Nalašč sem odprl Koledar za leto 1970, ki mi je bil slučajno pri roki. Kar zapovrstjo sledijo njegovi spominski članki – v celem kar 23 prispevkov, za katere je bilo treba zbrati precej gradiva.« Niti za časa Finžgarjevega urednikovanja Mohorjev koledar ni imel toliko religiozne vsebine kot v letih, ko ga je urejal Jože Dolenc. Veliko je prispeval tudi pri sestavljanju knjižnega programa in pridobivanju literarnih in strokovnih sodelavcev. Ko so leta 1956 obnovili nekdanji Književni glasnik, ga je urejal on in zanj napisal večino prispevkov in razvil se je v majhno literarno revijo. Za Mohorjevo je pripravil in uredil zbornike Božič na Slovenskem (1969, prenovljena izdaja 1989), Slovenski romar (1987) in Velika noč na Slovenskem (1990). Pri založbi Ognjišče sta izšli knjigi Marija v slovenskih legendah (1987) in Ruski božič (1988), ki ju je uredil lože Dolenc.

PREVAJALEC, SVETO PISMO IN LETO SVETNIKOV
Jože Dolenc ni napisal nobene izvirne knjige, zato njegovega imena ni v leksikonih pisateljev, veliko pa je prevajal; Leksikon prevajanja (Lipa, Koper 1985) našteva 38 naslovov knjig in drugih prevodov iz nemščine, angleščine in italijanščine. Prevajal je za različne založbe (Mladinska knjiga, Cankarjeva založba, Prešernova družba). Značilno za vse njegove prevode je, da jim je napisal uvod in jim dodal izčrpne opombe. Mnogo prevodov krajših novel in črtic je objavil v raznih koledarjih. Kot prevajalec je imel posebno veselje s sprehodi po pravljičnih svetovih: prevajal je najlepše antične pripovedke in pravljice raznih narodov. Najbrž ga je pravljični svet privlačil zato, ker v njem ni nasilja in krivic, ki so se pogosto dogajale njemu. V tem svetu zmagujejo poštenost in pravičnost, zvestoba in dobrota. Ogromno skritega garaškega korektorskega dela je Jože Dolenc opravil pri prevajanju celotnega Svetega pisma, ki je izhajalo v letih 1958–1961. Pri vseh štirih knjigah je kot diplomirani teolog in slavist sodeloval s prevajalci, sodeloval je tudi pri ekumenski izdaji Svetega pisma (1974). Jože Dolenc je po zanesljivih tujih virih napisal dolgo vrsto svetniških življenjepisov, ki so kot Leto svetnikov v štirih knjigah (1968–1973) izhajali pri Zadrugi katoliških duhovnikov (razširjena izdaja v petih knjigah, Mohorjeva, Celje 1999–2001). Po smrti dr. Maksa Miklavčiča (1971), začetnika tega pomembnega dela, ga je skoraj sam pripeljal do konca, v nebeški zbor svetnikov ga je Gospodar življenja poklical 21. julija 1994. Skupaj s svojo ženo Marto čaka vstajenja na ljubljanskih Žalah.

ČUK, Silvester. Jože Dolenc (1912–1994). (Obletnica meseca), Ognjišče, 2022, leto 58, št. 4, str. 40-41.