dr. Anton Mahnič

"Kjer je resnica, tam je končna zmaga, tako gotovo, kakor je Bog v nebesih." Ta stavek na spominski plošči dr. Antonu Mahniču v cerkvi v Štanjelu, kjer je bil pred 150 leti krščen, razodeva življenjsko usmerjenost tega velikega moža, ki je vse presojal v luči razodete resnice. S svojim načelnim, logično neizprosnim pisanjem je pospeše­val "ločitev duhov" v slovenskem ozračju. Preveč so poudarjali nje­govo kritiko slovenske književnosti, zlasti nekaterih Gregorčičevih pesmi, zanemarjali pa njegovo delo za narod.

Prekaljen v kraški burji

Mehki "goriški slavček" Simon Gregorčič, ki ga je Mahnič s svojo strogo sodbo nekaterih njegovih pesmi silno prizadel, je zapisal, da je nadenj "prihrula nevihta s Krasa". Anton Mahnič je bil sin kamnitega Krasa, prekaljen v burji, ki neusmiljeno piha in čisti ozračje. Rodil se je 14. septembra 1850 v kmečki družini v Kobdilju, ki spada pod župnijo Štanjel. Po končani osnovni šoli v Štanjelu je 1863 vstopil v goriško semenišče. Maturiral je z odliko in odločil se je za študij bogoslovja. V duhovnika je bil posvečen leta 1874. Naslednje leto je dovršil bogoslovne študije ter postal prefekt v dijaškem semenišču v Gorici, hkrati pa je bil vpisan na dunajsko univerzo, kjer je bil leta 1881 promoviran za doktorja bogoslovja. Že od leta 1880 je v goriškem bogoslovju predaval biblične vede, po doktoratu pa je postal redni profesor.

Leta 1884 je prevzel uredni­štvo škofijskega lista Folium periodicum in v njem objavljal vzgoj­ne članke v latinščini. Leta 1888 je začel izdajati revijo Rimski katolik, 1891 je postal ravnatelj semenišča, 22. novembra 1896 pa ga je cesar imenoval za škofa na Krku. Škofovsko posvečenje je pre­jel 7. februarja 1897 v Gorici, škofijsko stolico na Krku je zasedel 27. marca. Kmalu je sklical škofijsko sinodo. ki je rešila uporabo glagolice v bogoslužju. Med prvo svetovno vojno je organiziral po­moč beguncem. Po vojni je pri italijanskih okupacijskih oblasteh protestiral proti krivicam, ki so jih trpeli njegovi duhovniki in verniki. Italijani so ga z zvijačo odpeljali v konfinacijo, od koder se je po enem letu hudo bolan vrnil na Krk. Šel se je zdravit v Zagreb, kjer je 14. decembra 1920 umrl.

Nosil je baklo načelnega boja

"Mož se mora držati načela. Pot načela je sicer ozka in težavna, pot načela je dolga, toda častna, zmagovita," je zapisal v Rimskem katoliku dr. Anton Mahnič, ki je bil "izrazito filozofsko usmerjen duh, neoporečnega poštenja, zato je povsod in za vsako ceno iskal idejno jasnost" (Drago Klemenčič). To je pokazal že s svojimi latin­skimi sestavki, v katerih se je lotil tudi "bolne" slovenske književ­nosti (Stritarja), vendar je to šlo neopazno mimo. S svojimi pogo­vori Dvanajst večerov, ki so leta 1884 izhajali v Slovencu, pa je zanetil ogenj v strehi. V njih je Mahnič proti umetnostnemu skepti­cizmu razvil svojo zamisel "metafizične trojice": resnično-dobro-­lepo. Nič ne more biti dobro, kar ni resnično, in nič ne more biti lepo, kar ni resnično in dobro. Po njegovem je namen umetnosti "dvi­gati". Obsodil je Prešernovo ljubezensko poezijo in odklonil Stri­tarjevo svetožalje, ki da izhaja iz Schopenhauerjeve protikrščanske filozofije. V Dodatku je dokazoval, kako je pesimistična filozofija kvarno vplivala na slovensko slovstvo, ki ja imenoval "slovstveno malikovanje". S temi podlistiki je je Mahnič "vrgel v slovenski ka­os baklo načelnega boja" (Ivan Prijatelj). Načelnost ga je vodila pri ustanavljanju in pisanju Rimskega katolika. Poudarjal je, da breznačelnost pomeni nejasnost spoznanja, negotovost hotenja, nesta­novitnost delovanja. Te svoje misli je zastopal na prvem slovenskem katoliškem shodu v Ljubljani (29.-31. avgusta 1892), kateremu je postavljal za cilj ločitev duhov na Slovenskem.

"Ko sem pisal, sem imel pred očmi mladino"

Od vseh literarnih zgodovinarjev, ki zavračajo Mahničevo obsodbo slovenske književnosti, posebej nekaterih Gregorčičevih pesmi, je še najbolj blag dr. Ivan Grafenauer, ki piše, da je te pesmi "sodil s stališča mladinskega slovstva. Pesmi kakor Izgubljeni cvet, Dekle­tova molitev idr. so se mu zdele nevarne nežni mladini. Pesmi kot Človeka nikar, Lastovkam idr., ki so bile izraz bolestnega čustvene­ga razpoloženja, je imel za odsev pesimističnega filozofskega nazi­ranja in zato za nasprotne krščanski veri". Vso literaturo je preso­jal s stališča mladinskega vzgojitelja, ko je gledal, kaj srednješol­ska mladina bere in mora brati. "Mladino, Bog mi je priča, imel sem pred očmi pri vsaki vrsti, ko sem pisal," izpoveduje v Dodatku Dva­najstim večerom. Največjo skrb je posvečal dijaštvu, ker je bil trd­no prepričan, da prenove javnega življenja ni mogoče doseči brez no­vega rodu. Že v prvem letniku Rimskega katolika se je obrnil na slo­venske dijake, v četrtem letniku je začel objavljati Pisma srednje­šolcem in je zanje razpisal razne naloge, jih v pismih kratko oce­njeval, boljše pa objavljal in honoriral, dokler niso liberalne šol­ske oblasti dijakom Rimskega katolika prepovedale. Pri svojih bral­cih je budil narodno zavest. "Dolžni smo narod ljubiti in si narod­nost ohraniti." Na podlagi narodnega jezika ima vsak narod pravico do šol vseh stopenj, ki mu omogočajo izobrazbo. Malo pred smrtjo je napisal svojo oporoko slovenskemu in hrvaškemu katoliškemu dijaštvu in tako svoje življenjsko poslanstvo končal z dejanjem ljubezni do mladine.

obletnica meseca 12_2000