Fran Jesenko (1875-1932)

Zamisel Triglavskega narodnega parka, ki nas vabi na obisk posebej v teh poletnih mesecih, je stara že nad sto let. Pobuda Albina Belarja iz leta 1908 je bila uresničena leta 1924, ko so naravoslovci dosegli, da je bila Dolina Triglavskih jezer zavarovana kot Alpski varstveni park. Med najbolj vnetimi zagovorniki je bil Fran Jesenko, prvi profesor botanike na Univerzi v Ljubljani. V svojem navdušenju ga je imenoval kar Triglavski narodni park, čeprav je bil Triglav še zunaj tedanjega parka, ki mu je poleti 1924 skupaj s svojimi študenti začrtal meje. Predstavil ga je v časniku Jutro 30. maja 1926. Omenil je prizadevanja mnogih držav, da bi varovale nekatera svoja področja kot “prirodne rezervate, kjer se razvija favna in flora brez vsakega kulturnega vpliva – kjer živi in raste vse tako, kakor je Bog dal, nedotaknjeno, neokrnjeno, v svojem naravnem razvoju in v svoji naravni lepoti. Imenujejo se narodni parki, ker so v resnici last celega naroda”.

“ŽIVLJENJE TVOJE SLAVOSPEV JE DELU”
Tako je v svoji pesmi V spomin profesorju Jesenku ob njegovi tragični smrti zapisal pesnik Anton Debeljak. Fran Jesenko se je rodil 14. marca 1875 v obrtniški družini v Škofji Loki. Gimnazijo je obiskoval v Ljubljani, po maturi je odšel na Dunaj, kjer je študiral naravoslovje. Leta 1900 je doktoriral z disertacijo Odnosi med jakostjo svetlobe in anatomsko zgradbo asimilirajočih organov. V študijskih letih je prejemal štipendijo deželnega predsedstva Kranjske, po končanem študiju pa se je preživljal z inštrukcijami na Dunaju, na Češkem, v letih 1904–1908 pa v Egiptu, kjer je na pobudo dunajskega botaničnega društva raziskoval floro v dolini Nila. Zatem je do začetka prve svetovne vojne deloval na dunajski visoki šoli za kulturo tal. V teh letih si je pridobil ugled z raziskavo genetike križanca med pšenico in ržjo. Strokovno se je izpopolnjeval v Parizu in Stockoholmu. Prepotoval je skoraj vso Evropo ter govoril in pisal šest jezikov, še več pa jih je obvladal pasivno. Med vojno je bil na fronti kot konjeniški častnik, ob padcu s konja si je poškodoval lobanjo in posledice je čutil do konca življenja. Po vojni je nekaj časa predaval na zagrebški univerzi, od leta 1920 pa na ljubljanski, kjer je bil 17. aprila 1921 imenovan za rednega profesorja za botaniko. Nadaljeval je raziskave o genetiki žit. Na ljubljanski univerzi je predaval skoraj trinajst let; v tem času ni objavil nobenega znanstvenega članka, pač pa je organiziral botanični inštitut ter bil učitelj prvim biologom, diplomiranim na naši univerzi. Svoje fante je navdušil za lepoto gora in urejanje Triglavskega narodnega parka. Ko jim je 12. julija 1932 tja gor nesel hrano in druge stvari, je nesrečno omahnil in dva dni zatem umrl. Njegove zadnje besede so bile: »Težko je pustiti delo!«

ŽELEL JE KMETOVALCEM POMAGATI
V znanstvenem svetu si je Fran Jesenko pridobil ime in ugled, ko mu je po dolgoletnem vztrajnem delu uspelo pridobiti plodne križance med pšenico in ržjo. Do leta 1912 je bil Jesenko asistent pri svojem profesorju Gustavu Czermaku na dunajski Visoki šoli za kmetijstvo, kjer se je usposobil za privatnega docenta botaniške genetike. V ta leta spadajo njegovi izsledki s poskusi križanja rži in pšenice. Na mednarodni konferenci za genetiko v Parizu leta 1911 jih je predstavil učenemu zboru. Boris Štupar, časnikar Jutra, je ob njegovi smrti zapisal, da je po končanem referatu k Jesenku pristopil ruski učenjak Meister, ga objel in rekel: »Vam se je torej posrečilo uresničiti moje življenjske sanje!« Nemški znanstveni tisk je to odkritje čudovite skrivnosti narave pripisalo profesorju Czermaku. Strokovna debata je nedvomno dokazala, da je to sad vztrajnega dela našega raziskovalca, ki se ni ustavil. Četrti rod tega križanca pšenice, ki ga je vzgojil, ima dolg klas z devetdesetimi zrni, je odporen proti boleznim in pozebi ter daje izvrstno moko. To je pokazal na kmetijski razstavi v Ljubljani leta 1928. Svoje raziskave je nadaljeval do svoje smrti. Z njimi je želel kmetovalcem pomagati pridelati več in bolj kakovostne pridelke.
Po njem se imenujejo najvišja priznanja za dosežke na področju biotehniških ved v Sloveniji, ki jih Biotehniška fakulteta podeljuje od leta 1973. Podelijo se tri nagrade: Jesenkova nagrada za življenjsko delo, Jesenkova nagrada za najboljšega diplomanta doktorskega študija in Jesenkova nagrada za najboljšega diplomanta magistrskega študija.

NJEGOVA BUDNICA: “NAJLEPŠA JE MLADOST”
Leta 1924 je bila Dolina Triglavskih jezer zavarovana kot Alpski varstveni park. Nekateri domačini so se sklicevali na pašne pravice in še naprej tam pasli. Jesenko se je v svoji predstavitvi parka skliceval na botanične, geološke in zoološke dragocenosti v okolišu planin. Zapis je sklenil s prepričanjem, da bodo nadaljnje raziskave odkrile še mnogo večjo vednost o živi in neživi naravi parka, njegov pomen za izobraževanje in navsezadnje za estetsko uživanje, kar bo končno prepričalo tudi Bohinjce, ki “bodo zadovoljno gledali, kako uživajo domačini in tujci krasoto tega planinskega sveta, ki je neposredno nad njih vasjo”, s čimer bo popolnoma dosežen namen zagovornikov varovanja in bo “to krasno ozemlje v pravem pomenu besede naš Triglavski narodni park”. Ugledni botanik Viktor Petkovšek, v letih 1927–1932 Jesenkov študent, je zapisal: »V poletnem času smo vsako leto odhajali, včasih za ves mesec, k Triglavskim jezerom, kjer je najel profesor za študente lovsko bajto pri VI. jezeru. Vendar tu za lenuharjenje ni bilo časa, kajti že zgodaj zjutraj je pred kolibo zadonela profesorjeva pesem budnica: “Zato pa rečem jaz, najlepša je mladost …” Kmalu potem smo bili ob lepem vremenu že na poti proti Lepi Špici, Kanjavcu, Bogatinu, Lanževici ali Pršivcu in se pozno popoldne utrujeni in lačni vračali v ‘hišo Jesenkovo’.« 12. julija 1932 se je profesor Fran Jesenko čez Komarčo odpravil k svojim študentom, toda do njih ni prišel. Po usodnem padcu je dva dni zatem v bolnišnici umrl, 16. julija so ga na pokopališču v Stari Loki položili v grob njegovih staršev.

S. Čuk, Fran Jesenko (1875-1932): Obletnica meseca, v: Ognjišče 7 (2022), 36-37.