Jurij Vega (1754–1802)

»Najlepše plačilo za moje dosedanje matematično delovanje sprejemam z dovoljenjem, da smem svetu javno povedati, da sem postavil temelj svoji književni izobrazbi na ljubljanskem liceju. Vstop na to učilišče sodi med najsrečnejše dogodke v mojem življenju. Takoj po koncu študija sem dobil službo cesarsko-kraljevega navigacijskega inženirja; opravljal sem jo več let. Iz določenega nagnjenja sem stopil v vojaško službo in sklenil sestaviti z višjim dovoljenjem novo matematično učno knjigo za uporabo v cesarsko-kraljevem artilerijskem oddelku. To knjigo bi lahko koristno uporabljali tudi prijatelji matematike izven vojaškega stanu. Da nisem zgrešil svojega namena, priča priznanje, ki ga je bila deležna knjiga med učenim svetom, in potrjuje tudi korist, ki jo zajemajo iz knjige moji učenci.« Tako je v posvetilu kranjskim stanovom v četrtem zvezku svojih predavanj zapisal naš slavni matematik Jurij Vega takoj naslednji dan, ko mu je bil podeljen baronski naslov (22. avgusta 1800).

“OD PLUGA SI PRIŠEL DO KRONE”
“... bil povzdignjen med barone,” pravi o Juriju Vegi ponarodela pesem, ki ga slavi od rojstva do smrti. Rodil se je 23. marca 1754 v Zagorici pri Dolskem v kmečki družini s trdnimi slovenskimi koreninami, v kateri so bile ob Juriju še tri sestre; domu se je reklo pri Vehovcu po družinskem priimku Veha. Čarobni svet črk in številk je bistri Jurček odkrival v župnijski šoli. Kaplan Anton Sevšek ga je pripravljal za vstop v ljubljanske šole, ki so jih vodili jezuiti. Gimnazijski pouk so v Ljubljani uvedli leta 1587; ko se je Vega šolal pri njih (1767–1773) je imela gimnazija šest razredov in okoli petsto dijakov (njegov sošolec je bil Anton Tomaž Linhart, prvi slovenski dramatik). V višjih razredih je bil ves pouk v latinščini, v nižjih pa so si morali profesorji (duhovniki) pomagati s slovenščino. Glavni predmet je bila latinščina, drugo znanje (zgodovina, zemljepis, naravoslovje, matematika) je bilo precej zapostavljeno. Jurij Veha je vse razrede izdeloval z odliko, najbolj pa je blestel v matematiki. Šolanje na liceju je zaključil z diplomo leta 1775. Postal je navigacijski inženir, kar je ostal pet let. Ni znano, kje je ta čas živel in kaj je delal. Po nasvetu prijatelja grofa Barba je 7. aprila 1780 z novim imenom Georg Vega vstopil v vojaški stan, v katerem je naglo napredoval od navadnega vojaka do višjega častnika predvsem zaradi svojega dela na topniški šoli, kjer je poučeval matematiko, fiziko in balistiko. Ob dvajsetletnici vojaške službe 22. avgusta 1800 mu je cesar Franc podelil dedni baronski naslov. 17. septembra 1802 je brez sledu izginil, 26. septembra so našli njegovo truplo v Donavi. Veliko se je šušljalo o umoru iz koristi ali iz zavisti.

ODLIKOVAN ZA VOJAŠKE ZASLUGE
V znanstvenem svetu je Jurij Vega znan kot genialen matematik, zlasti po svojih znamenitih logaritmovnikih, dedni baronski naslov pa je prejel predvsem za vojaške zasluge. O tem priča tudi njegov plemiški grb: na srčastem ščitu pod baronsko krono je goreča granata, ob njem sta na obeh straneh cesarska topa in dva možnarja, strelni orožji, ki ju je on izpopolnil. V prošnji za podelitev baronskega naslova, ki jo je oddal cesarju 31. julija 1800, navaja dva svoja nastopa na bojišču, v katerih se je najbolj izkazal. Ob izbruhu vojne prti Turkom leta 1788 je prosil cesarja Jožefa II.,da bi se kot prostovoljec pridružil cesarski vojski pod poveljstvom feldmaršala Lavdona. »Potem ko sem dobil dovoljenje, sem kot topniški stotnik sodeloval pri obleganjih Beograda in po svojih močeh pripomogel k tako hitremu zavzetju te utrdbe.« Leta 1793 je bil zmagovalec v bojih s Francozi. »Pri obstreljevanju neosvojljive utrdbe Fort Louis sem poveljeval topništvu ter s svojo hrabrostjo in modrostjo pripomogel, da smo jo osvojili, za kar sem bil prejel odlikovanje Marije Terezije.«
Jurij Vega spada med utemeljitelje balistike, vede o gibanju vrženega ali izstreljenega telesa. Pri obleganju nasprotnikovih utrdb je rad uporabljal težko obstreljevalno orožje – možnarje. Ti so imeli kratke debele cevi precejšnjega kalibra. Nabijali so jih močneje kot druge topove in bolj strmo dvigali, tako so njihovi izstrelki leteli po zelo strmih krivuljah in padali zviška na cilje, ki so bili nedosegljivi navadnim topovom. Vojne proti Turkom se je Vega udeležil z namenom, “da bi znanost lahko koristila pri vodenju oborožitve”.

LOGARITMOVNIKI, VEGOVO ŽIVLJENJSKO DELO
Po letu 1792, ko je za nekaj časa utihnilo orožje, se je Jurij Vega vrnil na Dunaj in se posvetil svojemu življenjskemu delu: logaritemskim tablicam, s katerimi si je zagotovil trajno mesto v zgodovini uporabne matematike. Za očeta logaritmov velja škotski matematik John Napier (1550–1617). Njegove prve logaritemske tablice, ki jih je izdal leta 1614, so bile brž razgrabljene. Na tedanjo znanost so imele podoben vpliv kot elektronski računalniki na sedanjo. »Pri iznajdbi matematičnega postopka, ki spreminja množenje in deljenje v seštevanje in odštevanje, potenciranje in korenjenje pa v množenje in deljenje, se je Napier opiral na spoznanja starejših matematikov« (Sandi Sitar). Vega se je delu z logaritmi posvetil, da bi zadostil potrebam v šolah in v znanosti. Za te namene je načrtoval tri logaritmovnike: malega (priročnik), srednjega (tablice) in velikega. Vsi trije so bili prvič natisnjeni v Leipzigu. Leta 1793 je izšel Vegov mali logaritmovnik z logaritmi naravnih števil in trigonometrijskih funkcij, izračunanimi na sedem mest. To je verjetno v največ izvodih razmnožena matematična knjiga, ki še izhaja. Malemu je leta 1794 sledil veliki z naslovom Popolna zakladnica logaritmov (Thesaurus logarithmorum completus), ki obsega 713 stani velikega formata. S pomočjo desetmestnih logaritmov iz te knjige so znanstveniki in tehniki reševali najzahtevnejše račune skoraj dve stoletji. Leta 1797 je izšel Srednji, sedemmestni logaritmovnik, ki ga je pripravil na podlagi svojega zelo izpopolnjenega logaritmovnika iz leta 1783. S svojimi logaritmovniki si je pridobil več slave in zaslug kot z orožjem.

S. Čuk, Jurij Vega (1754–1802): Obletnica meseca, v: Ognjišče 9 (2022), 38-39.