Jožef Pogačnik (1902–1980)

»Po komaj osmih mesecih, odkar je nadškof Anton Vovk odšel po plačilo, je mene slabotnega, nevrednega in grešnega Bog poklical za pastirja ljubljanske nadškofije. Vi se veselite tega. Jaz se ne veselim. Vi radi vidite škofa, lepo oblečenega, s krasno mitro na glavi. Jaz tega ne vidim. Vi vidite čast, jaz vidim breme. Vi mislite na odliko, jaz mislim na službo. Velika tolažba pa mi je tole: že vse mesece, odkar me je sveti oče postavil za administratorja ljubljanske nadškofije, naravnost čutim, kako me vaša molitev izdatno podpira in me nekako nosi čez vse težave. Brez vaše molitvene opore bi bil nezmožen nositi breme svoje službe,« je v svojem nagovoru vernikom in duhovnikom na dan umestitve v ljubljanski stolnici 5. aprila 1964 dejal nadškof Jožef Pogačnik. »S svojim geslom Glej, tvoj sin! sem vodstvo nadškofije izročil Marijinemu varstvu. Če bo v našem čolnu Gospod in bo nad njim žarela zvezda Marija, bo, upam, Božji blagoslov iz nebes rosil na nas in bomo mogli, čeprav slabotni, izpolnjevati vsak svojo dolžnost.«

PESNIK V JEZUITSKI ŠOLI
Njegova življenjska pot se je začela 28. septembra 1902 v Kovorju pri Tržiču; oče je bil kmet in mlinar, zato je v njegovem škofovskem grbu narisan mlin. Po ljudski šoli v rojstni vasi je odšel v Ljubljano v Marijanišče in ostal v zavodu vse do mature na klasični gimnaziji leta 1922. Poleg šole, ki jo je zmagoval z odličnim uspehom, je veliko bral, se ukvarjal z literaturo. Ko je bil sedmošolec, mu je Dom in svet priobčil prve tri pesmi. Objavljal jih je tudi v drugih revijah, leta 1931 jih je izbral za zbirko Sinje ozare, ki je izšla pri Mohorjevi družbi v Celju. Ko je leta 1970 na povabilo iste založbe pripravil novo zbirko z naslovom Pesmi mladih let, je dodal 20 novih pesmi. »Nagibal sem se k študiju slavistike. Končno sem se, ne brez hudih notranjih bojev, odločil za teologijo. Le v njej sem videl trden in dokončen odgovor na življenjska vprašanja, ki so me vedno zanimala, in odgovor nanje da življenju šele poln smisel,« je povedal našim bralcem ob svoji zlati maši (1977). Jeseni 1922 je odšel na slovečo jezuitsko teološko fakulteto v Innsbrucku, kjer je imel študijske kolege z vsega sveta in odlične profesorje, strokovnjake v raznih teoloških panogah. 25. julija 1927 je bil v Innsbrucku posvečen v duhovnika, dve leti zatem je študij zaključil z doktoratom in se vrnil domov. Škof Jeglič ga je poslal za kaplana v Kranj, kjer je učenega doktorja z veseljem sprejel zlasti mladi rod. V Kranju je ostal tri leta. Pisatelj F. S. Finžgar, župnik v ljubljanskem Trnovem, urednik Mohorjeve, je iskal človeka, ki bi mu lahko zaupal tako pomembno delo. Pri škofu je dosegel, da je Pogačnik prišel k njemu za kaplana in začel ga je uvajati v uredniško delo.

UREDNIK, VZGOJITELJ, GOSPODAR, ZAPORNIK
Leta 1934 je Finžgar prepustil pol mlajšemu Pogačniku uredništvo knjig Mohorjeve družbe in revije Mladika. Ob prijateljski roki izkušenega starega urednika je delo lepo steklo. Veliko ‘drobnega‘ je sam napisal, mladim pesnikom je ocenjeval njihove prve poskuse ter vodil literarno šolo v Mladiki. Svetoval je, kaj naj se prevaja, kaj izdaja, bral in ocenjeval rokopise in opravljal korekture. Ko se je Finžgar leta 1937 poslovil od župnije, je Pogačnik prevzel vodstvo karitativnega zavoda Marijanišče, ki je obsegal sirotišnico z ljudsko šolo, srednješolski internat in učiteljiščniški dom, posebej pa je bila še gospodinjska šola in velika ekonomija. Ob pomoči sodelavcev je bil dober gospodar, vsem je moral biti tudi duhovni vodja. Napisal za dve odlični veroučni knjigi za srednješolce, Družinski molitvenik, ki ga je opremil mojster Plečnik. Leta 1945 je bil imenovan za stolnega kanonika v Ljubljani. Ko je po drugi svetovni vojni pri nas zavladal komunistični režim, ki sta mu bili vera in Cerkev trn v peti, ga je zadela usoda številnih slovenskih duhovnikov: januarja 1946 je bil aretiran, jeseni obsojen na 9 let zapora, znižan na 5 let, leta 1949 pogojno izpuščen, pa po ‘igricah’ tedanjih oblastnikov spet aretiran in zaprt. V trpljenju je zorel za nove naloge. Ko je po smrti ljubljanskega škofa Gregorija Rožmana 16. novembra 1959 v Clevelandu (ZDA) apostolski administrator škof Anton Vovk v decembru 1959 postal redni ljubljanski škof, je Jožefa Pogačnika imenoval za svojega generalnega vikarja, leta 1963 si ga je od bolezni izmučeni nadškof Vovk v Rimu izprosil za pomožnega škofa. Škofovsko posvečenje je prejel 7. aprila 1963. Ko je nadškof Vovk 7. julija umrl, je bil Pogačnik imenovan za apostolskega administratorja nadškofije, 5. aprila 1964 pa je prevzel vodstvo krajevne Cerkve kot redni ljubljanski nadškof.

OPOROKA: MOLITEV IN NEDELJSKA MAŠA
Sodeloval je na drugem, tretjem in četrtem zasedanju drugega vatikanskega koncila, po koncilu pa je poskrbel za izdajo slovenskih prevodov koncilskih dokumentov in dveh dragocenih sadov koncilske liturgične prenove: misala in brevirja – oltarne mašne knjige in molitvenega bogoslužja. Ko je papež sv. Pavel VI. leta 1968 ustanovil slovensko cerkveno pokrajino, je nadškof Jožef Pogačnik postal njen prvi metropolit. Kot najožji sodelavec nadškofa Vovka je škofijo dobro poznal. Vedno si je želel, da bi bila v vsem urejena. »Predvsem je pomembno, da imam dobre sodelavce.« Znal je brati znamenja časov. Po vojni se je prebivalstvo iz hribovskih župnij selilo v mesta in treba je bilo misliti na ustanovitev novih župnij – nadškof Pogačnik jih je ustanovil 18, ki so potrebovale tudi nove cerkve. Njegova velika skrb in ljubezen so bili duhovniški poklici. Takrat je bilo nekaj ‘obilnih letin’, saj je v štirinajstih letih svojega škofovstva posvetil kar 251 novih duhovnikov.
Breme vodstva ljubljanske nadškofije je 13. marca 1980 preložil na ramena svojega naslednika Alojzija Šuštarja, na praznik Gospodovega oznanjenja, 25. marca 1980, se je po maši v nadškofijski kapeli ustavilo njegovo srce. Pogrebno slavje, 28. marca 1980, na cvetni petek, je bilo njegova ‘velika noč’, izpoved vere v vstajenje. V svoji duhovni oporoki nam naroča: »Kar je za telo dihanje, je za dušo molitev. Ne začnimo dneva, ne da bi se Bogu kratko priporočili za srečen dan. Zvečer se vsaj kratko Bogu zahvalimo, da smo dan srečno preživeli … Nedeljska maša naj nam pride v navado. Kakršna je nedelja, tako je tudi življenje in taka tudi smrt.«

S. Čuk, Jožef Pogačnik (1902–1980): Obletnica meseca, v: Ognjišče 3 (2020), 88-89.