Janez Menart (1929–2004)

Menart Janez1»Poezija je bledi odblesk tistega, kar vsakdo čuti, a ne zna nihče povedati. Tisto neizrazljivo ‘nekaj’ se izlije iz srca, otrdi v črke in se spet omehča v svojo prvobitnost, ki pride skozi oči in možgane v drugo srce. A dveh enakih src ni na svetu. Zato je pesem pogostoma le približno tisto, kar je hotel povedati pesnik, in je pretežno le vzgib za sprostitev in usmerjanje bralčevega notranjega življenja. In to je tista magična moč, ki oživlja pravo poezijo, da ne more zastareti.« Tako je o poeziji, ki ji je “nekje na dnu posvetil vse svoje dni”, zapisal pesnik Janez Menart v knjigi Statve življenja (Cankarjeva založba, Ljubljana 1979), ki vsebuje izbor pesmi iz vseh njegovih dotedanjih zbirk. O svojem pesniškem ustvarjanju pa je dejal: »Moje pesmi so bile zmerom namenjene ljudem, ki berejo, kar pač berejo, zaradi notranje potrebe in jim gre predvsem za neposredno sporočilo.« Pesmi Janeza Menarta so med bralci zelo priljubljene zato, ker spada med tiste pesnike, ki pišejo iz življenja, to se pravi o svojem doživljanju sebe in sveta.

“NIKOLI NISEM IMEL PRAVEGA DOMA”
Menart Janez2Za svojo knjigo Statve življenja je Janez Menart napisal dolg uvod z naslovom Kje so tiste stezice in v njem brez zagrenjenosti pripoveduje o svojem težkem otroštvu in mladosti. Rodil se je 29. septembra 1929 v Mariboru kot drugi otrok Ivana Menarta, ki je bil avtomehanik, in Leopoldine, gledališke igralke in bralke v lutkovnem gledališču. Ko je zbolela, je s hčerko Jerico stanovala pri svojih starših, Janez pa je zaradi njene bolezni živel na kmetih pri starih starših po očetovi strani. Ko mu je bilo sedem let, je izgubil očeta. Po smrti stare matere je stanoval v Ljubljani s svojo materjo in sestro. Materi se je zdravje poslabšalo, zato je bila nekaj časa v mestni hiralnici, otroka pa sta našla zavetje v internatih. Janez v katoliškem zavodu Marijanišče (po vojni Dom Ivana Cankarja). Bil je odličen učenec in dobil je štipendijo, da je lahko nadaljeval šolanje na klasični gimnaziji. Pri petnajstih letih mu je umrla mama in ostala sta sama z dve leti starejšo sestro. Po maturi leta 1948 je na Filozofski fakulteti v Ljubljani študiral slovenski jezik in književnost, primerjalno književnost in ruščino. Prvo službo je dobil pri Triglav filmu kot lektor, dramaturg in vodja lutkovnega oddelka, nato je bil urednik dramskega oddelka pri TV Ljubljana, od leta 1979 do upokojitve (1991) je bil programski vodja knjižnega kluba Svet knjige. Leta 1956 se je poročil z Antonijo (Tonko) Jelenič, učiteljico slovenščine, doma iz Bele krajine. Rodila se jima je hčerka Barbara. Proti koncu življenja je bil operiran na srcu, ki se je umirilo 22. januarja 2004. »Ne, ves ne bom prešel. Telo bo pokopano, / a duh moj živel bo še mnogo let / in v mislih bom ljudem, dokler nad mano / blestel bo mavrični slovenski svet« (Exegi monumentum/Postavil sem spomenik).

“SI ISKREN, RESNIČEN PESNIK”
Menart Janez3»Po materini smrti, ko sem ostal duševno prepuščen samemu sebi, se je v meni prebudilo nagnjenje do pesmi.« Sošolec Peter Ovsec je zvezke njegovih pesmi dal v roke svojemu bratu Janezu, takrat že znanemu pesniku. Ko jih je prebral, je Menartu dejal: »Si iskren, resničen pesnik, ki bo pisal iz bolečine in spoznanj!« V Domu Ivana Cankarja je bila pesniška druščina, ki je začela izdajati glasilo Mi mladi. Kot študenti so ustanovili Klub mladih kulturnih delavcev, v katerem se je Menart zbližal s prijatelji pesniki Kajetanom Kovičem, Tonetom Pavčkom in Cirilom Zlobcem. Leta 1953 so se predstavili javnosti z zbirko Pesmi štirih, s katero so napovedali novo obdobje v zgodovini slovenskega pesništva z uveljavljanjem intimizma. Med četverico je bil najbolj samonikel Janez Menart, ki je že imel notranje zaključen pesniški svet. Leta 1955 je nastopil s svojo prvo samostojno zbirko Prva jesen. V pesmih se romantični ideali prepletajo z vsakdanjo izkušnjo in govorico sodobnega človeka. Zbirka Časopisni stihi (1960) je ‘zgrajena’ po zasnovi dnevnega časopisa. Sledile so nove zbirke: Bela pravljica, Semafori mladosti, Srednjeveške balade, izbor Statve življenja (1979) in še druge. »Pri pisanju pesmi se trudim v prvi vrsti za to, da bi bila pesem razumljiva predvsem meni samemu, da bi verze napisal tako, da bi v njih čim bolj natančno izrazil tisto, kar bi rad povedal.« Za mnoge njegove pesmi je značilen ironičen in satiričen ton. »Satirik mora imeti smisel za humor, razen tega pa mora biti tudi sam občutljiv in ranljiv, kajti le v tem primeru bo vedel, kako mora napisati, da bo puščica res zaskelela.« S satiro se je spotikal predvsem ob stvari, ki so bile družbeno pomembne in so ogrožale mirno sožitje.

DOBER PREVAJALEC JE “MALI AVTOR”
Menart Janez5Janez Menart se je uveljavil tudi kot odličen prevajalec in posredovalec literarnih umetnin, zlasti poezije, svetovno znanih ustvarjalcev. Največ je prevajal iz angleščine in francoščine. Prvi ga je izzval angleški pesnik Lord Byron: leta 1956 je prevedel njegove Pesmi, leta 1975 pa še Pesnitve. Soneti, ki jih je zapel nesmrtni angleški dramatik William Shakespeare, so v tekočem Menartovem prevodu doživeli kar tri izdaje. Med Francozi mu je bil najbližji srednjeveški François Villon in njegov Veliki testament. V lepo posodo slovenskega jezika je pretočil lirične francoske speve Alfreda de Musseta in Jacquesa Preverta. »Prevajati sem začel zelo zgodaj, kmalu po prvih objavah izvirne poezije. Mislim, da mora imeti vsak narod v svojem jeziku prevedena vsaj največja dela svetovne književnosti, vsaj pesniška. Zato je pri maloštevilnih narodih dolžan prevajati vsak, ki se čuti sposobnega. Jaz se. Zato prevajam, kolikor le morem. Menart Janez4Prevajam iz pesniškega užitka. Ker je največ užitka pri najtežjih pesmih, prevajam res najrajši težke pesnike … Dober prevajalec je zmerom nekakšen ‘mali avtor’, brez katerega avtor v prevajalčevem jeziku sploh ne obstaja.« Uredil je antologijo slovenskega pesništva Iz roda v rod duh išče pot (1969) in Pesmi dolenjske dežele (1984).
Za svoje ustvarjanje je prejel številne slovenske literarne nagrade: Župančičevo (1965, 1988), Sovretovo (za prevajalske dosežke: 1975, 1988), Prešernovo (1979; leta 1975 je to nagrado zavrnil). Leta 1983 je postal član Slovenske akademije znanosti in umetnosti in bil v letih 1985 do 1993 tajnik njenega Razreda za umetnost. Leta 2010 je celjska Mohorjeva družba izdala Menartov Dnevnik 1953–2000, s katerim je povedal veliko tistega, česar se je v življenju naučil.

S. Čuk, Janez Menart (1929–2004): Obletnica meseca, v: Ognjišče 9 (2019), 44-45.

Zajemi vsak dan

Naša molitev potrebuje hkrati sproščenost in rotečo vztrajnost. Potrebuje zaupanje, ki ne gradi na sebi, ampak na Gospodu.

(Klaus Hemmerle)
Petek, 9. December 2022
Na vrh