Anton Janežič

 * 19. december 1828, Leše pri Št. Jakobu v Rožu, † 18. september 1869, Celovec

Janezic Anton3Zibelka mu je tekla v Lešah, slikoviti vasici, ki spada v župnijo sv. Jakob v Rožu. Rodil se je 19. decembra 1828 v zavedni slovenski družini. Že doma, nato pa v šentjakobski ljudski šoli, se je naučil lju­bezni do materinega jezika, ki mu je bil vse življenje tako močno pri srcu, da je zanj ogromno storil. Po končani šoli v domači fari je odšel v Celovec, kjer je končal normalko, gimnazijo in licej. Ko je bila le­ta 1848 uvedena na srednje šole slovenščina kot učni predmet, je Jane­žič postal začasni gimnazijski učitelj slovenščine, a brez plače.

Janezic Anton1Uve­del je tudi tečaj slovenščine za uradnike in pravnike; nekaj let si je služil kruh s prevajanjem deželnih zakonov in uradnih razglasov. Po uspešno končanem študiju na dunajski univerzi (bil je predvsem učenec Frana Miklošiča) je postal profesor slovenščine, nemščine, zgodovine in zemljepisa na celovški realki, slovenščino pa je poučeval tudi na gim­naziji. V srečnem zakonu sta se rodila dva otroka, ki pa sta očeta le malo videla, saj je ob vseh šolskih obveznostih "ob prostem času" opravljal še veliko drugih del: predaval, dopisoval, zbiral sodelavce za liste, ki jim je bil urednik, vodil organizacijo slovstvenega in založ­niškega dela; veliko je pisal, vneto je pomagal pri ustanovitvi Mohorjeve družbe, ki ji je bil od ustanovitve do prezgodnje smrti tajnik. Do kraja izčrpan od dela in bolezni (jetike) je omahnil 18. septembra 1869 v Celovcu.

Janezic Anton2Janežič se je kot mlad učitelj lotil sestavljanja slovenskih učbe­nikov. Začel je s slovarjem (nemško-slovenski 1850, slovensko-nemški 1851). Najpomembnejša je Slovenska slovnica s kratkim pregledom slovenskega slovstva (1854), v katero je vnesel dosežke dotedanjega raz­voja slovenskega jezika in prizadevanj za njegovo enotnost in dožive­la je 10 izdaj. Njegovo Cvetje iz domačih in tujih logov je bilo beri­lo, s katerim je hotel dijaštvu dati v roke dela domačih in tujih kla­sikov (kasneje je to zbirko obnovila Mohorjeva družba). Jakob Šolar z občudovanjem piše: "Če je tako delo težko celo za strokovno dobro pripravljenega delavca, si lahko mislimo, da je bilo za nešolanega mlade­ga človeka še veliko težje." Izredno delaven je bil Janežič tudi v izdajanju slovstvenih listov. Leta 1850 je "pribrenčala" Slovenska bče­la (1850-1853), sledili so: Glasnik slovenskega slovstva (1854), Slo­venski glasnik (1858-1868) in Besednik (1869). Najbolj vidno vlogo je odigral Slovenski glasnik, ki je okrog sebe zbral najboljše tedanje slovenske pesnike in pisatelje (Jenko, Erjavec, Mandelc, Zarnik, Lev­stik, Jurčič, Stritar). Fran Levstik je za prvi letnik Slovenskega glasnika napisal svoje znamenito Popotovanje od Litije do Čateža, raz­pravo o vsebini in obliki slovenske povesti in drame, in še bolj zna­menito povest Martin Krpan z Vrha. Janežič kot urednik in organizator je s tem listom slovensko pesništvo in pripovedništvo dvignil na umet­niško raven.

Janezic Anton5Ob škofu Antonu Martinu Slomšku in kaplanu Andreju Einspielerju je bil mladi učitelj Anton Janežič ustanovitelj Društva sv. Mohorja - Mo­horjeve družbe, najstarejše slovenske knjižne založbe. Januarja 1851 je v svojem listu Slovenska bčela zapisal, "naj se ustanovi Društvo za izdajanje dobrih slovenskih knjig, katerega namen naj bo preprosto ljudstvo iz­obraževati, domače slovstvo podžigati, pisatelje podpirati ter jih k novim činom izpodbujati". Društvo je zaživelo leta 1852; prvi predsed­nik je bil Andrej Einspieler, službo tajnika pa je sprejel Anton Jane­žič in jo opravljal (brezplačno) do svoje bolezni in smrti. Mlado drevesce kar ni hotelo pognati, zato sta Einspieler in Janežeič predlaga­la preosnovo Društva sv. Mohorja: presadi naj se na cerkvena tla kot družba ali bratovščina. Prenovljena Družba se je organizirala po župnijah, članarino so znižali na en goldinar za vse, pobirala se je vnaprej, da je imela Družba denar za tisk knjig (1860). Tajnik Jane­žič je Družbi pridobival dobre sodelavce, sam pa je skrbno urejal vse knjige, zlasti Koledar in večernice, ki so jih začeli izdajati leta 1860. Znal je pritegniti k sodelovanju duhovnike in laike iz vseh slo­venskih pokrajin; pesnike in pisatelje, zdravnike, pravnike, naravo­slovce, zgodovinarje, bogoslovne pisatelje in gospodarske strokovnja­ke. Šlo mu je za to, "da bi vsi Slovenci radi in pogosto brali - brali dobre in koristne bukve".

(obletnica meseca 12_1998)

Zajemi vsak dan

Vsak mlad človek je povabljen, da v svoji notranjosti spozna besede, ki mu jih govori Bog Oče: “Ti si moj ljubljeni sin”, ko se čuti poklicanega za izpolnitev svojega poslanstva.

(papež Frančišek)
Ponedeljek, 3. August 2020
Na vrh