Jožef Borovnjak

Skoraj dve tretjini življenja župnik na Cankovi

Jožef Borovnjak je zrastel iz zdravih goričkih korenin. Rodil se je 9. februarja 1826 v Ivanovcih, župnija Sv. Benedikt (Kančevci), očetu Štefanu, gostilničarju evangeličanske vere, ki je prestopil v katoliško vero, bratje pa so ostali evangeličani, in materi Katarini Gomboši. Šolsko učenost je začel nabirati pri Sv. Benediktu, zatem na Tišini; da bi se naučil madžarsko, so ga poslali v Dobrovnik, od tam pa je prišel v Kisek (Koszeg), kjer je kot gojenec sirotišnice končal šest razredov gimnazije. Modroslovje - sedmi in osmi razred gimnazije je obiskoval v Sombotelu. Po maturi je vstopil v sombotelsko bogoslovje. Bil je izredno nadarjen in delaven, zato so ga predstojniki poslali v centralno semenišče v Budimpešto, kjer naj bi študiral na tamkajšnji univerzi in bi verjetno postal prvi doktor teologije slovenskega rodu v sombotelski škofiji. Zaradi političnih homatij leta 1848 prišel domov in potem nadaljeval študije v Sombotelu in tam je bil 13. junija 1851 posvečen v duhovnika. Novo mašo je imel v domači župnijski cerkvi pri Sv. Benediktu. Po novi maši je bil pet mesecev župnijski upravitelj v Števanovcih, nato kaplan v Turnišču, Lendavi, Črensovcih, Murski Soboti in pri Sv. Juriju (povsod le malo časa). 20. junija 1858 je prišel na Cankovo, kjer je ostal več kot 51 let, vse do svoje smrti, najprej kot župnijski upravitelj in nato kot župnik. Po matičnih knjigah so izračunali, da je v teh dolgih letih krstil 3268 otrok, poročil 675 parov in pokopal 1940 svojih vernikov. V letih 1898-1900 so prenovili in povečali župnijsko cerkev, leta je dobil zvonik sedanjo baročno obliko. Borovnjakov delavnik se je končal 11. septembra 1909. Pokopal ga je Franc Ivanocy. Na njegovem nagrobniku je napis: "Za vero in narod goreče, milo srce, počivaj v miru."

Prekmurski duhovniki, edini slovenski narodnjaki

"Čas, v katerem je živel in deloval Jožef Borovnjak," piše Stanislav Zver v Zborniku, "slovenskim izobražencem, ki so prihajali zgolj iz duhovniških vrst, ni bil naklonjen. Opredeliti se javno za slovenstvo je bilo praviloma škodljivo pred madžarskimi političnimi pa tudi cerkvenimi oblastmi." Leta 1860, ko je bil Borovnjak že dve leti župnik na Cankovi, je Božidar Raič potoval po Prekmurju in videl, kako hočejo prekmurske Slovence madžarizirati. Zapisal je: "Med svetno inteligenco ni najti slovenskega narodnjaka, tudi če bi ga iskali z Diognetovo svetilnico. Pisci so samo duhovniki, tako katoliški kot protestantski, ki niso zatajili svoje vere." Ko je bil Borovnjak župnik na Cankovi, je v prekmurskih župnijah birmoval sombotelski škof Imre Szabo (1869-1881), znan kot velik Madžar. V nagovoru birmancem je povedal nekaj stavkov v prekmurščini, nato pa v madžarščini dejal: "Poglejte, če sem se jaz, ki sem v primeri z vami velik gospod, naučil slovensko, se morate tudi vi naučiti madžarsko." Borovnjak se je vedno zavedal svojih slovenskih korenin. "Njegova mati, ki je morala biti za takratne čase in razmere prebujena žena, je vcepila mlademu Jožefu narodno zavest," je ob stoletnici njegovega rojstva zapisal časnikar dnevnika Slovenec. Na mladega Borovnjaka je narodnostno vplival tudi Jožef Košič (1788-1867), prvi posvetni prekmurski pisatelj, še bolj pa Marko Žižek, župnik pri Sv. Benediktu v letih 1848-1860, ki je v madžarskih očeh veljal za panslavista in je Borovnjaka ves čas duhovno spremljal. Pozneje sta Žižek in Borovnjak iskala stike s štajerskimi Slovenci ter bila naročnika in širitelja mohorjevk, gostitelja mnogih obiskovalcev.

Utiral je pot do slovenskega knjižnega jezika

Leta 1902 je Jožef Borovnjak svoje narodno-zavedno delo v tretji osebi takole predstavil: "Jožef Borovnjak, č. dekan in župnik na Cankovi, je bil prvi, ki je svojim sobratom kazal pot do slovenske literatura in do slovenskega knjižnega jezika. Pisal je knjige za šolo, dom in cerkev, prevajal je dela iz madžarščine, pesmi in govore." Borovnjak ni pisal samostojnih knjig, kot sta jih pred njim pisala Mikloš Küzmič in Jožef Košič, skrbel pa je, da slovenska beseda njunih knjig ni zamrla. Oskrbel je številne njihove nove izdaje (najpogosteje Kuzmičevo Knigo molitveno), posodabljal pravopis, dodal svoje in prevzete cerkvene pesmi. Priredil je Mali katekizem za občinske ludske šole (1880), molitvenika Duhovna hrana ali knižica puna lepih navukov, molitev in pesem za kath. Kerščenike in Sveti angel čuvar ali vodnik v nebesa. Borovnjak je vzdrževal stike s slovenskimi izobraženci onstran Mure, vse do Ljubljane. Ti stiki niso bili le obiski, marveč so obstajali v naročanju slovenskih knjig in listov ter v posredovanju teh drugim duhovnikom. Borovnjak se je oglašal tudi kot dopisnik v slovenskih osrednjih listih. Na novi maši Jožefa Klekla na Tišini leta 1897 je Jožef Borovnjak v svoji zdravici goste spodbujal k zvestobi do materinega jezika. "Kdor jezik materin zaničuje in se v njem govoriti sramuje, ni in ne more biti pošten človek, ne dober kristjan, ne zvest državljan." K zvestobi svojim koreninam je spodbujal ljudi v svojih pridigah. Kot odličnega govornika močne postave in z mogočnim glasom so ga vabili na različne slovesnosti, kjer je imel slavnostne nagovore, v katerih je ljudi spodbujal k zvestobi Cerkvi in narodu.

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (2009) 9, str. 76.