Franc Kimovec

* 21. september 1878, Glinje pri Cerkljah na Gorenjskem; † 12. januar 1964, Ljubljana

Pesem "Ti si Peter-Skala" je ena najmogočnejših slovenskih cerkvenih skladb. Uglasbil jo je Franc Kimovec za evharistični kongres v Ljubljani leta 1935. Velikanska zasluga tega skladatelja, ki se je rodil pred 120 leti, je, da je uvajal in pospeševal ljudsko petje pri bogoslužju in s tem pripravljal pot pokoncilski prenovi bogoslužja pri nas.

Prvi glasbeni učitelj Franca Kimovca, rojenega 21. septembra 1878 v Glinjah pri Cerkljah na Gorenjskem, je bil skladatelj Andrej Vavken, učitelj in organist v Cerkljah. Svojemu nadarjenemu učencu je posredoval posluh za ljudsko čutenje (to odprtost razodevajo mnoge Vavknove pesmi, npr. Spet kliče nas venčani maj, Kraljevo znam'nje). Po končani osnovi šoli v Cerkljah in Kranju je šel Franc na gimnazijo v Ljubljano, kjer je bil gojenec Alojzijevišča. Glasbeno se je izpopolnjeval pri stolnem kapelniku Antonu Foersterju, ki ga je učil petje in klavir. V sedmi in osmi gimnaziji je bil organist in vodja alojzijeviškega zbora. Po maturi leta 1898 je vstopil v bogoslovje in leta 1902 pel novo mašo. Njegova prva kaplanska služba je bila na Bledu, kjer je vodil zbor, s katerim je izvajal tudi liturgično cerkveno glasbo - gregorijanski koral. Po treh letih je bil za eno leto prestavljen v Predoslje pri Kranju, zatem pa je šel za prefekta v Alojzijevišče. Zaradi rahlega zdravja so ga poslali v Rim na študije. Tam je v dveh letih napravil doktorat iz teologije, študiral pa je tudi starokrščansko umetnost. Iz Rima se je preselil na Dunaj, oziroma v Klosterneuburg, kjer je bil oddelek za cerkveno glasbo dunajske glasbene akademije. Tu je z odliko končal orgle, pevovodstvo in cerkveno petje. Zatem je še eno leto študiral kompozicijo, govorno tehniko in izobrazbo glasu.

Po vrnitvi v Ljubljano (1914) je Franc Kimovec svoje ogromno glasbeno znanje s pridom uporabljal povsod, kjer je deloval, zlasti na stolnem koru, kjer je bil skoraj petdeset let dirigent - brez uradnega imenovanja. Najprej je bil stolni vikar, leta 1916 je postal kanonik, leta 1934 dekan stolnega kapitlja in leta 1951 stolni prošt. Na orglarski šoli je poučeval harmonijo, pevovodstvo, orgle in gregorijanski koral; na glasbeni akademiji in na raznih glasbenih tečajih je poslušalcem odkrival lepoto korala in ljudskega petja. Rad je ponavljal: "Kjer poje vsa zbrana množica, tam se močno dvigajo srca k Bogu, saj je navdušeno petje dvojna molitev." Na evharističnem kongresu v Ljubljani leta 1935 je odlično vodil glasbeni del slovesnosti, zlasti mogočno ljudsko petje. Imel je izvrsten posluh, ki ga je uveljavljal ne le v petju in glasbi, ampak tudi v zvonoslovju: bil je kolavdator zvonov za ljubljansko škofijo. Kot orgelski strokovnjak je naredil dispozicijo za okoli 100 novih in prenovljenih orgel. Pet let je bil urednik lista Pevec; v reviji Cerkveni glasbenik je objavljal sestavke o orglarstvu, zvonoslovju, gregorijanskem koralu, ljudskem petju, v časniku Slovenec pa glasbene kritike. Od njegovih neglasbenih dejavnosti velja omeniti prevajalsko delo (prevajal je iz španščine in ruščine) ter njegovo skrb za lepe bogoslužne predmete, za kar je ustanovil vezilnico cerkvenih oblačil.

Franc Kimovec se je zapisal v slovensko cerkveno glasbo predvsem kot skladatelj, ki je znal svoje cerkvene in liturgične skladbe približati slovenskemu ljudskemu občutju (v novi pesmarici Slavimo Gospoda je 21 njegovih pesmi, ki so "nepogrešljive", denimo: Duša, le pojdi z mano, Je angel Gospodov, Oljsko goro, Še gori ljubezen...), zato so se njegove pesmi hitro "prijele" v srcih ljudi. Te pesmi, ki so "postale del zaklada slovenskega ljudskega petja, ki ga je tako pospeševal" (E. Škulj), so znane bolj kot drugo Kimovčevo skladateljsko delo. Bil je zelo plodovit in zapustil je nad 500 skladb, povečini verskih, nekaj pa tudi svetnih. V Cerkvenem glasbeniku je objavil 110 svojih skladb in izdal 60 samostojnih partitur. Od njegovih številnih latinskih maš in maš s slovenskim besedilom, ki so nastajale v letih 1907-1944, jih je nekaj izšlo v Cerkvenem glasbeniku, nekaj v samostojnih partiturah. Precej njegovih skladb je ostalo v rokopisu. Njegovemu glasbenemu okusu je bil zelo pri srcu "poskočni" Gregor Rihar, ki ga je strogo cecilijanstvo na veliko jezo ljudi "vrglo s kora", zato je leta 1908 v zbirki "Rihar renatus" izdal 21 Riharjevih pesmi v novi priredbi. Čil in živahen je leta 1962 obhajal biserno mašo (60-letnico duhovništva). Še v častitljivih letih je s prižnice ljubljanske stolnice dirigiral vaje za ljudsko petje. 12. januarja 1964 pa se je pridružil angelskim zborom.

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (1998) 9, str. 20.