Veno Pilon

* 22. september 1896, Ajdovščina, † 23. september 1970, Ajdovščina

Pekov sin postane slikar - in pek

Krstna knjiga ajdovske župnije nam pove, da je bil Venceslav Pilon rojen 22. septembra 1896. Njegov oče Dominik, doma iz Mosse v Furlaniji, je bil po poklicu pek; v Ajdovščini se je oženil z Urško Trošt iz Podrage pri Vipavi, ki mu je poleg sina Venceslava rodila še tri hčere. Venceslav je po štirih letih osnovne šole doma šel na realko v Gorico, kjer je leta 1915 maturiral. Ko mu je bilo kakšnih petnajst let, je očetov priimek Pillon "poslovenil" v Pilon, kar je obveljalo za vso družino, krstno ime pa je skrajšal v Veno. Slikarska žilica se je v njem zbudila med počitnicami leta 1907, ko je opazoval slikarja Antona Gvajca pri slikanju pokrajine. V zadnjih letih srednje šole se je že poskušal v oljnem slikarstvu. Kmalu po maturi je bil vpoklican pod orožje: najprej je bil na Krnu, zatem na Tirolskem, nazadnje pa v Galiciji, kjer je leta 1916 prišel v rusko ujetništvo.

V ukrajinskem mestecu Lipecku je nekaj časa deloval kot učitelj risanja; tam je dočakal boljševiško revolucijo oktobra 1917. Proti koncu leta 1918 se je vrnil v domovino. Naslednjo pomlad je odšel na umetnostno akademijo v Prago, kjer je v enem letu končal dva letnika. [tudij je nadaljeval v Firencah, vendar ga zaradi svojega vihravega značaja ni dokončal. "Dva meseca pred diplomo sem se sprl in odšel brez diplome." Odpravil se je na Dunaj, kjer je obiskoval grafično šolo. Sledilo je študijsko potovanje v Munchen, Berlin in Dresden. Od leta 1919 je sodeloval na več skupinskih razstavah. Leta 1922 se je naselil doma v Ajdovščini, kjer je od očeta prevzel pekarno, ob tem pa je opravljal še mnoge druge posle: bil je kazenski zagovornik, vodil je gradnjo hidroelektrarne na Hublju, ocenjeval je vojno škodo, bil je honorarni inšpektor za varstvo kulturnih spomenikov, poučeval je slovenski in italijanski jezik. Doma si je uredil atelje, kjer je ustvarjal svoja najboljša dela v oljni tehniki.

V "ajdovskem obdobju" (1922-1928) so nastale skoro vse njegove najpomembnejše slike: cerkev v Logu pri Vipavi, Ajdovščina, Moj oče, Čipkarica, Portret skladatelja Marija Kogoja idr. Navezal je prijateljske stike z rojakom dr. Danilom Lokarjem, zdravnikom, ki je postal pisatelj na stara leta: prvo knjigo je izdal 1954, ko mu je bilo že 62 let! Leta 1926 je za nekaj časa odšel na študijsko potovanje v Pariz, da bi navezal stike z umetniškim svetom, novimi hotenji in iskanji. Po očetovi smrti (1927) se je vrnil tja za daljšo dobo, zatem se je mudil v Italiji, kjer je pridno slikal, po letu 1930 pa je Pariz postal dokončno njegov drugi dom.

Pariški umetniški fotograf

Veno Pilon je na Mantparnassu, "sveti gori" pariških umetnikov, še nekaj let ustvarjal kot slikar, predvsem grafik in risar; po soočenju z raznimi modernimi smermi pa se je docela odvrnil od slikarstva. "Ni le nehal slikati, ampak svojih dotedanjih del tudi ni cenil, tako da so mnoga propadla ali pa jih je uničil" (J. Mikuž). Posvetil se je umetniški fotografiji, s katero se je spogledoval že v ajdovski dobi. V svoji avtobiografiji Na robu (Slovenska matica, Ljubljana 1965) piše, da je "hotel ujeti mnoge geografske, etnografske in kulturne znamenitosti, neke vrste inventar Primorske pod italijansko okupacijo". Leta 1928 je Slovenskemu etnografskemu muzeju v Ljubljani izročil zbirko 179 fotografij, ki jih je pripravljal kot gradivo za krajevni album Primorske. V pariški dobi mu je bila fotografija tudi vir sredstev za preživetje. Pomembnejše kot to, meni Stane Bernik, pa je dejstvo, da je slikar Veno Pilon fotografijo vendarle "pojmoval tudi kot izrazno sredstvo, saj nas o tem zgovorno prepričujejo njegove ohranjene in avtorsko opremljene (podpisane) eksperimentalne in zlasti avtorske fotografije, s katerimi je zapustil pomembno galerijo aktualnih pariških likovnikov iz tridesetih let". Francoski javnosti je odkril tudi enega od pionirjev francoske umetniške fotografije - Louisa Guicharda, svojega tasta.

Ko se je Veno Pilon leta 1934 poročil z njegovo hčerko Anne-Marie, mu je stari lekarnar zaupal, da se je svoje dni tudi sam ukvarjal s fotografijo. V Pilonovi fotografski zapuščini je precej zgodnjih portretov žene Anne-Marie, ki mu je leta 1937 podarila sina Domija. Prizori iz družinskega življenja odsevajo njegove besede iz spominov, da je po poroki "sledila vrsta let zakonske in splošne sreče, vezane z otroškimi leti sina, zaradi katerega sem začel ceniti copate in spoštovati taščo". Najpomembnejši del svojega fotografskega opusa je Pilon uresničil med letoma 1930 in 1935. Leta 1935 je obiskal svoj domači kraj, pa se je brž vrnil v Pariz, ker so mu bila odveč fašistična nadlegovanja. Vojna leta je z družino preživel na pariškem podeželju. Po vojni je postal nekakšen "kulturni ambasador" Slovenije v Franciji. V letih 1947-1949 je doma sodeloval pri snemanju prvega slovenskega povojnega filma Na svoji zemlji. Leta 1965 je izšla njegova avtobiografija Na robu, v kateri je kritično popisal svoje življenje in delo. Po smrti žene Anne-Marie leta 1963 se je za stalno naselil v Ajdovščini, kjer je 23. septembra 1970 dočakal svojo zadnjo uro.

obletnica meseca 09_1996