Primož Ramovš (1921–1999)

»Inspiracija mi včasih prihaja od nekega dogodka v zunanjem svetu, a največkrat jo najdem v abstraktnem in imaginarnem svetu glasbe same … Glasba mora biti odsev časa, v katerem živimo. Če smo danes, v obdobju astronavtike, otroci svojega časa, ne moremo komponirati v jeziku iz časa kočij (pa naj bi nam to še tako ugajalo). Zato imam za pozitivno in pritrjujem vsakemu eksperimentu, tudi najekstremnejšemu. Če bo rezultat negativen, bo odpadel sam od sebe, če pa bo pozitiven, bo to nov korak v razvoju glasbe, ki se ne sme nikoli nehati, ampak mora vštric s časom izgrajevati našo kulturo.« To je o svojem ustvarjanju in svojem pojmovanju glasbe izpovedal Primož Ramovš, ki sodi med naše najpomembnejše skladatelje druge polovice 20. stoletja. Zapustil je velikanski skladateljski opus (nad 400 del). Njegove začetne kompozicije so nastale v duhu neoklasicizma, kasnejše pa so vse bolj in bolj avantgardne. Kot človek je bil akademik Primož Ramovš preprost in prisrčen, širši cerkveni javnosti znan kot dolgoletni organist pri bogoslužnih opravilih v ljubljanskih cerkvah.

ODRAŠČAL JE V “DOMU KULTURE”
Rodil se je 20. marca 1921 v Ljubljani, oče je bil ugledni slavist Fran Ramovš, univerzitetni profesor, mati pa profesorica slovenščine na liceju. Njihov urejeni meščanski dom je bil “dom kulture”: pri njih se je zbirala pisana družba izobražencev in mali Primož je smel ostati v njihovi družbi. Starša sta hodila v službo, zato je zanj skrbela stara varuška Micka, ki jo je Primož, ko je začel hoditi v šolo, naučil pisati. Šola je bila zanj ‘nujno zlo’, rad pa je imel glasbeno šolo. Ko je bil star sedem let in pol, se je začel učiti klavir in tudi skladati! Pri desetih letih je napisal prvo opero Kako je pridna Micka prišla v nebesa (tri dejanja po deset minut); v otroški dobi so sledile še tri in iz leta v leto vse več skladb, ki jih je ob nedeljah preigral staršem in gostom. Potem ko je z odliko končal konservatorij, je na Akademiji za glasbo v Ljubljani študiral klavir in kompozicijo, ki jo je leta 1941 končal kot najuspešnejši učenec Slavka Osterca, nato se je izpopolnjeval v Sieni pri Vitu Frazziju in pri Alfredu Caselli v Rimu. Prvo službo je dobil leta 1945 v knjižnici SAZU v Ljubljani, kot njen predstojnik je tam deloval do upokojitve (1987). Njegov skladateljski ugled je rasel, dobival je nova in nova naročila, pa tudi številna priznanja: vse od vojne je bil član Društva slovenskih skladateljev, od leta 1977 član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, častni član Slovenske filharmonije, za svoje delo na področju skladanja je leta 1983 prejel Prešernovo nagrado. Prejel je tudi dve cerkveni odlikovanji: Slovenska škofovska konferenca mu je leta 1991 podelila Odličje sv. Cirila in Metoda, leta 1997 pa je prejel papeško odlikovanje reda sv. Gregorja Velikega. Nastajajoči glasbenik in skladatelj v prvem letu klavirskega pouka (1928). • Z materjo, ki je dobro igrala violino, ob času prvih skladb (1930). • Oče Fran, ugleden slavist, je imel leta 1919 prvo predavanje na novoustanovljeni univerzi v Ljubljani.   • Po očetovi poti hodi sin Klemen (1956), odličen glasbenik.

“MOJE SKLADBE SO MOJI OTROCI”
Na koncu knjige glasbenega publicista Boruta Loparnika Biti skladatelj (Slovenska matica, Ljubljana 1984), ki prinaša njegove pogovore s skladateljem Primožem Ramovšem, je na šestnajstih straneh seznam njegovih del (do konca leta 1983). »Moje skladbe so moji otroci, rad jih imam. Nikoli ne bom nobene preklical, ker je pač otrok nekega časa, nekega trenutka. Zato tudi nikdar ne popravljam starejših stvari; če bi začel popravljati, bi nastala druga skladba in vprašanje, kakšna bi bila. Raje napišem novo,« je dejal o svojih delih. Skladatelj Jože Trošt je v spominskem članku ob njegovi smrti (Koledar Celjske Mohorjeve 2000) zapisal, da je Ramovš “samosvoj” v svoji ustvarjalnosti, kar zadeva kompozicijsko stran. »Premeril je dolgo razvojno pot s tem, ko se je spoprijemal z različnimi kompozicijskimi tehnikami, ki so se za njegovega življenja pojavljale na evropski glasbeno-ustvarjalni sceni, vse do zadnje postaje, preloma s tradicijo s pogledom v bodočnost. Vključitev v sodobne evropske tokove ga uvršča med naše brezkompromisne avantgardne ustvarjalce.« Ramovš utemeljuje svojo usmerjenost: »Skladatelj naj komponira, kot mora, in v duhu svojega časa. Čeprav ve, da je neke vrste prerok, da je gonilo tistega časa in da ga bo publika težko doumela. Boriti se mora s publiko in jo potegniti s seboj.« Ustvarjal je skoraj izključno instrumentalno glasbo, za katero je našel navdih v abstraktnem svetu in v katerem je rad eksperimentiral. Na vprašanje, zakaj ne piše vokalne glasbe, je odgovarjal, da mu “vokal ne leži”.Od leta 1954 do upokojitve leta 1987 je delal v knjižnici SAZU kot skrben knjižničar in njen predstojnik.  • Orgle so bile velika ljubezen Primoža Ramovša, ob njih sta se srečevala Ramovš umetnik in veren kristjan.   • Za orglami pri novi maši v Ajdovščini (1979).

‘LETEČI’ ORGANIST LJUBLJANSKIH CERKVA
»Povsem drugačen obraz nam odkriva Ramovš kot cerkveni organist. Na koru je njegov razvpiti glasbeni modernizem zamenjalo čisto običajno spremljanje pesmi in preludiranje po ustaljenih cerkvenih načinih,« je iz osebne izkušnje zapisal Jože Trošt. »Ko z orglanjem sodelujem pri maši, se mi zdi, da me vsaka maša pomladi. Na katere koli orgle že izvajam improvizacije, se mi vselej dozdeva, da z duhovnikom pri oltarju somašujem – ne sicer tako kot on, temveč z govorico glasbe,« je povedal novembra 1998 ob svoji “biserni orglarski maši” – za 60 let igranja na orglah po ljubljanskih cerkvah. Ko je obiskoval osmi razred klasične gimnazije, je septembra 1938 začel igrati pri šolskih mašah v križevniški cerkvi. »Tako se je začelo moje redno nedeljsko orglanje, ki traja zdaj že 60 let – z velikim veseljem in hvaležnostjo.« Redno je igral v domači fari (Sveti Trojici) in v stolnici, zvečer pri frančiškanih. Pogosto je ob nedeljah igral pri šestih mašah. Včasih je dobesedno tekel od cerkve do cerkve. Na velikonočno jutro je za vstajenje igral najprej pri frančiškanih, nato je pritekel v stolnico, od tam pa hitel k Sv. Petru. Jože Trošt je lepo zapisal, da sta se “ob ljubezni do orgelskega zvoka srečala Ramovš umetnik in veren kristjan”. Od velikega glasbenika Stanka Premrla je prevzel rek: »Kdor poje, dvakrat moli, kdor pri maši igra na orgle, trikratno moli.« Napisal je tudi nekaj cerkvenih skladb.
Zemeljska simfonija njegovega življenja se je prelila v nebeško 5. januarja 1999. Za svoj pogreb je napisal zadnjo skladbo, ki so jo odigrali po maši v preddverju cerkve Vseh svetnikov na Žalah.

S. Čuk, Primož Ramovš (1921–1999): Obletnica meseca, v: Ognjišče 3 (2021), 38-39.