Pavle Zablatnik (1912–1993)

»Vse to, kar je predmet narodopisja, me je podzavestno mikalo in zanimalo že od mladih nog. Doraščal sem še v patriarhalnih razmerah, v strnjeno slovenski občini, kjer so ljudje na vasi še skrbno čuvali stara izročila kot dragoceno kulturno dediščino svojih prednikov, kjer so našega človeka na podeželju skozi vse letne čase in mimo vseh mejnikov človeškega življenja od zibelke do groba še živo spremljale stare šege in navade, kjer se je domača pesem še razlegala po hribih in dolinah ter se ubrano oglašala pod vaško lipo, pri delu na polju, ob setvi in žetvi, ob košnji, na paši, ob teritvi, preji in drugih kmečkih opravilih, ki jih mlajši rod ne pozna več.« Tako je korenine svoje ljubezni do narodopisja predstavil Pavle Zablatnik, vodilni narodopisec koroških Slovencev, ki je s svojim vsestranskim delovanjem kot duhovnik, profesor in kulturni delavec močno vplival na razvoj slovenske narodne skupnosti na Koroškem po drugi svetovni vojni.

»MENE JE UK VESELIL«
»Rodil sem se 4. decembra 1912 kot kmečki sin na južnem Koroškem v idilični vasici Bilnjovs v bilčovski župniji in občini. Obiskoval sem pol ure oddaljeno dvojezično šolo v Bilčovsu. Učni jezik je bila nemščina, ker pa smo otroci od doma znali samo slovensko, nas je moral učitelj prva dva razreda postopoma uvajati v nemščino s pomočjo slovenščine. Verouk pa je bil izključno slovenski. Mene je uk veselil, zato so me starši poslali študirat na gimnazijo v Celovec.« Po starem cesarskem zakonu so tam v višjih razredih imeli tedensko dve uri slovenščine. Po maturi leta 1933 se je odločil za študij bogoslovja in po petem letniku je leta 1938 pel novo mašo v domači župniji. Takoj zatem je odšel na župnijo Št. Lenart pri Sedmih studencih. Leta 1939 je postal upravitelj župnije Šmarjeta pri Velikovcu, kjer je imel hude spopade z nacističnimi mogotci. »Za vas smo se med vojno zelo bali, saj ste ves čas bili z eno nogo v ječi,« mu je leta 1945 povedal škof Kostner. Po prestani hudi bolezni je dobil študijski dopust. Na filozofski fakulteti univerze v Gradcu je študiral filozofijo in psihologijo, slavistiko in klasično filologijo. Študij je zaključil leta 1951 z doktoratom filozofije na podlagi narodopisne disertacije o duhovni ljudski kulturi koroških Slovencev. Kot profesor je najprej poučeval na realni gimnaziji v Celovcu, leta 1957 je bil premeščen na tedaj ustanovljeno Zvezno gimnazijo za Slovence v Celovcu, kjer je poučeval slovenščino, latinščino in grščino ter ruščino in stenografijo. Za to šolo je priredil dva učbenika in štiri slovenske čitanke. Leta 1968 je postal ravnatelj slovenske gimnazije in to ostal do upokojitve leta 1977. Pod njegovo vlado se je Slovenska gimnazija leta 1975 preselila v novo šolsko poslopje.

PRAVA LJUBEZEN – DRUGI POKLIC
»Zanimanje za narodopisje se mi je v Gradcu na vsem lepem sprevrglo iz golega konjička v znanstveno zanimanje,« je dejal in povedal, da je kot študent imel seminarski referat z narodopisno temo in profesorji so mu svetovali, naj napiše doktorsko tezo o šegah in navadah koroških Slovencev in mu določili tudi naslov Duhovna ljudska kultura koroških Slovencev (v nemščini). Gradivo zanjo je zbiral na terenu z zamudnim zapisovanjem podatkov. To je nadaljeval tudi ob profesorski službi, tedaj že oborožen z magnetofonom. Kot delavec na terenu »je znal izkoristiti prednosti svoje osebe. Domačinu (in duhovniku) je bilo mogoče izvedeti in zapisati narodno blago, ki bi ga tujemu, neznanemu raziskovalcu zlasti stari ljudje nikoli ne zaupali in bi šlo z njimi v grob,« je zapisal etnograf dr. Niko Kuret, po katerem se je Zablatnik zgledoval pri pisanju svojih dveh knjig, ki sta izšli v redni knjižni zbirki Mohorjeve založbe: Od zibelke do groba, šege in navade na Koroškem (1983), in Čar letnih časov v ljudskih šegah na Koroškem (1985). Ljudje so ga poznali iz radijskih oddaj Iz ljudstva za ljudstvo, s katerimi je začel leta 1955. V njih je prinašal pogovore z rojaki iz cele južne Koroške ter predstavljal šege in navade koroških Slovencev iz vseh treh dolin. Njegove narodopisne serije so izhajale v mesečniku Družina in dom, ki ga izdaja Mohorjeva in je bil Zablatnik nekaj časa njegov urednik. Zelo pomembno delo je opravil s svojimi članki o slovenski ljudski kulturi, ki jih je objavljal v nemškem jeziku. Z njimi je razbijal predsodke Avstrijcev in gradil mostove med narodoma na Koroškem.

DUHOVNIK MED LJUDMI
Pri Mohorjevi družbi v Celovcu je leta 2004 izšel zbornik predavanj in prispevkov s simpozija o dr. Pavletu Zablatniku, ki je bil maja 2003 v njegovi rojstni fari Bilčovs ob deseti obletnici njegove smrti. 17 avtorjev s Koroške in iz Slovenije je iz različnih kotov osvetlilo lik tega velikega koroškega narodnjaka. Koroška duhovnika Jože Kopeinig in Jože Valeško sta predstavila Pavleta Zablatnika v njegovem duhovniškem poslanstvu, ki mu je bil pri vsej svoji vsestranski dejavnosti zvest do konca. Na župnijo je bil poslan takoj po novi maši. Po želji škofa je bil vedno na razpolago za dušnopastirsko delo. Kot profesor je iz svojega bivališča v Celovcu oskrboval razne župnije. Kot upokojenec je na škofovo prošnjo sprejel pomoč v Št. Janžu v Rožu in v Glinjah pri Borovljah. »Njegove pridige so bile jedrnate, preproste in za ljudstvo razumljive,« je povedal tajnik Krščanske kulturne zveze Nužej Tolmajer. »Po maši se je rad srečeval z ljudmi in se takoj vključil v tako imenovane pomašne razprave na sejmišču pred cerkvijo, ki so trajale včasih več ur ... Bil je zelo vesele in vedre narave. V družbi je bil zelo prijeten in zabaven.« Ob njegovi smrti je neutrudni duhovnik Jože Kopeinig zapisal: »Vplival je na druge, na nas: s tem, kar je bil – bil pa je dober ko kruh; s tem, kar je delal – bil je učen kakor modrijan; s tem, kar je govoril – govoril je besede razumevanja in dobrote.« Škof Egon Kapellari je izrekel zahvalo: »Doktor Zablatnik je bil prisrčen človek, ki je lahko zgradil mostove in ki jih je tudi ohranjal – posebno mostove med deli prebivalstva na Koroškem.«

S. Čuk, Obletnica meseca, v: Ognjišče 5 (2023), 38-39.