Vekoslav Grmič (1923–2005)

»Vera in nevera sta kakor sestri dvojčici. Človek se iz določenih razlogov, ki jih razum sam večkrat ne pozna, odloči za eno od njiju, ne da bi lahko popolnoma odstranil drugo. Vero spremlja nevera in nevero vera. Podobno velja za veliko upanje in brezup, ali za ljubezen in zavračanje drugačnosti ali samoljubje. So ljudje, ki se imajo za verne, a so v resnici neverni, in so drugi, ki se imajo za neverne, a so v resnici verni, kajti vera je predvsem bivanjska vrednota, življenje. Kakor imamo anonimne vernike, tako imamo tudi anonimne nevernike.« Tako je o veri razmišljal škof Vekoslav Grmič, izviren iskalec Boga in plodovit bogoslovni pisatelj. Med vsebinami, ki so mu predstavljale največji izziv in o katerih je najobširneje pisal, so poleg vere bile: Cerkev, človek, vest, Bog. O svojem iskanju je zapisal: »Razum je človeku svetilka na življenjski poti, vest in vera pa ga vodita pri izbiri prave poti.«

POTOVANJE SKOZI ČAS
»Človekovo življenje je potovanje skozi prostor in čas,« je zapisal Vekoslav Grmič. Njegovo življenje se je začelo 4. junija 1923 v Dobretincih v župniji Sv. Jurij ob Ščavnici. Rodil se je v družini, ki je dala tri duhovne poklice (brat Franc je bil salezijanski duhovnik, sestra Terezija redovnica). Gimnazijo je začel v Mariboru, zadnja dva letnika pa je zaključil na Ptuju, maturiral je leta 1944. Po maturi je bil mobiliziran v nemško vojsko. Jeseni 1945 se je vpisal na Teološko fakulteto v Ljubljani. Po končanem bogoslovnem študiju ga je mariborski škof Maksimilijan Držečnik 29. junija 1950 posvetil v duhovnika. Kot dušni pastir je nato deloval 17 let na Vranskem (1951–1968) kot kaplan, župnijski upravitelj in župnik. Ob rednem duhovniškem delu se je posvečal študiju, ki ga je leta 1961 zaključil z doktorsko disertacijo Teološke vsebine strahu v eksistencializmu, v kateri je obravnaval vpliv te filozofske smeri na tedanjo teologijo. S tem se je usposobil za učiteljsko službo na Teološki fakulteti, kjer je prevzel predavanja nekaterih dogmatičnih predmetov; na fakulteti je deloval vse do leta 1996. Na izviren in njemu lasten način je kot profesor »osvetljeval vero z lučjo časa, čas pa je razsvetljeval z lučjo vere« (škof Kramberger v pogrebni homiliji). Leta 1968 je bil imenovan za mariborskega pomožnega škofa. Po škofovskem posvečenju je postal ravnatelj mariborskega bogoslovja ter predavatelj in prodekan mariborske enote Teološke fakultete. Škof Maksimilijan Držečnik mu je zaupal vrsto odgovornih služb. Po Držečnikovi smrti leta 1978 je za dve leti in pol prevzel vodstvo škofije kot kapitularni vikar.

“OZNANJUJTE EVANGELIJ”
Ko je Vekoslav Grmič 21. marca 1968 prejel škofovsko posvečenje, je za svoje geslo in tudi svoj program izbral besedi iz Jezusovega naročila apostolom pred njegovim odhodom s tega sveta: »Pojdite po vsem svetu in oznanjujte evangelij vsemu stvarstvu« (Mr 16,15). Svoje škofovsko geslo je skušal uresničevati vse življenje z govorjeno in pisano besedo. Geslo »Oznanjujte evangelij« ima globok pomen ne le za škofe, naslednike apostolov, ampak tudi za vse duhovnike, saj izraža glavni namen in smisel vsega njihovega delovanja. Škof Grmič je oznanjal s svojimi pridigami, v katerih je skušal razkriti vse skrite globine evangelija. V zborniku Znamenje ob Grmičevi 80-letnici je dr. Ivan Rojnik v razlagi njegovega gesla zapisal: »Evangelij je škofu Grmiču merilo za presojanje vseh vprašanj, ki zadevajo človekovo osebno in družbeno življenje ter njegov odnos do narave.« V njegovih pridigah in nagovorih kakor tudi v številnih knjigah se ponavljajo nekatere ključne teme. Zelo rad razmišlja o veri. Zanjo se moramo vedno znova odločati. Potrebna je skromnost in iskreno priznanje, da smo vsi le iskalci resnice.« S svojimi pridigami je vzbujal upanje, ko je poudarjal: »Bistvo evangeljskega sporočila je dobrota, ljubezen, ki jo je Kristus s svojim življenjem, oznanilom v besedi in dejanju postavil za temelj vseh zapovedi.« Prizadeval si je za dialog med vernimi in nevernimi ter drugače mislečimi. Kot teolog je 22. novembra 1868 v Idriji sodeloval na zgodovinski javni tribuni, ki jo je pripravil tamkajšnji Klub mladih, s temo Ali je Bog mrtev? S katoliške strani je bil ob škofu Grmiču filozof Janez Janžekovič, na nasprotni strani pa sta bila marksist Zdenko Roter in sociolog Marko Kerševan.

“ŠLO MU JE ZA ČLOVEKA”
Papež sv. Janez Pavel II. je v svoji prvi okrožnici Človekov Odrešenik (1979) zapisal, da je pot Cerkve človek. Že pred tem je škof Grmič poudarjal, da mu gre za človeka, zato je bil za mnoge izviren in sprejet, mnogi pa ga niso razumeli, ker je znal biti oster in izzivalen. Ko je leta 1980 mariborski škof postal Franc Kramberger, se je škof Vekoslav Grmič odpovedal vsem dotedanjim funkcijam. Ohranil je le profesorsko službo. Bival je v svojem stanovanju v bogoslovju, dokler ni zaradi bolezni prišel v dom za starejše duhovnike. Svojo v trpljenju očiščeno dušo je izročil Bogu 21. marca 2005. Vstajenja čaka v duhovniškem grobu na mariborskem Pobrežju. Nad grobom beremo svetopisemski stavek: »Tisti, ki so mnoge poučili v pravičnosti, so kakor zvezde za vso večnost« (Dan 12,3). Spominski zapis, objavljen v Sporočilu slovenskih škofij, uradnem listu Katoliške cerkve na Slovenskem, na kratko pove, kako je škof Vekoslav Grmič oznanjal evangelij: »Hotel je biti v tesnem stiku z ljudmi našega časa. Zanimal se je za najbolj pereča družbena in politična vprašanja. Njegovo glavno prizadevanje je bilo posvečeno dialogu z družbenim in kulturnim okoljem, zato je iskal stične točke med krščansko teološko in moralno mislijo ter sodobnimi miselnimi tokovi. Tradicionalne krščanske vrednote je želel približati ljudem. Šlo mu je za človeka. Bil je globoko prepričan, da ima Jezusovo evangeljsko sporočilo odrešujočo in osvobajajočo moč tudi za sodobnega človeka. V iskanju dialoga je včasih zastopal drugačno mnenje, kot je prevladovalo v Katoliški cerkvi, vendar se od njenih temeljnih resnic in vrednot ni nikoli oddaljil.«

S. Čuk, Obletnica meseca, v: Ognjišče 6 (2023), 36-37.