France Kralj

 * 26. september 1895 Zagorica, Videm - Dobrepolje, † 16. februar 1960 Ljubljana

Podedovan umetniški dar

Družina Kralj iz Zagorice pri Dobrepolju na Dolenjskem je spadala med revnejše kmečke družine, "kraljevsko" bogata pa je bila po umetniških darovih. Oče Janez je bil kipar-samouk, ki je izdeloval razpela in Marijine kipe. Pri hiši je bil tudi stric, ki se je ukvarjal s slikarstvom. Po teh dveh možeh so dar za risanje in oblikovanje podedovali tudi otroci, predvsem France, ki se je rodil 26. septembra 1895, in pet let mlajši Tone (rojen 23. avgusta 1900). Ko je bilo Francetu enajst let, ga je oče peljal v Ljubljano in ga vpisal na umetnoobrtno šolo. "Oče je v sinu videl uresničenje svojih neizpolnjenih sanj ter mu je zato, gotovo ne brez žrtev, omogočil šolanje," piše Andrej Smrekar v Katalogu stalne razstave del Franceta Kralja v Galeriji Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki. "Tako je fant zgodaj zašel širiti svoje obzorje in znanje na državni ustanovi in ne pri kakem vaškem podobarju, kot bi upravičeno lahko pričakovali." Njegovi profesorji so bili: kiparja Alojzij Repič in Ivan Zajc ter slikarja Josip Vesel in Celda Mis. Kako je nadarjeni učenec napredoval, potrjuje njegov mavrični relief Bezljajoče krave, s katerim je štirinajstletni kipar odlično ujel gibanje drvečih živali. Na priporočilo ljubljanskih profesorjev ga je sprejel v svojo delavnico celovški kipar Alojzij Progar, pri katerem je delal dve leti kot edini strokovno usposobljeni pomočnik. Žeja po znanju ga je leta 1913 gnala na Dunaj, kjer se je vpisal na kiparski oddelek Akademije upodabljajočih umetnosti. Tam je študiral do vpoklica na fronto sredi leta 1914. Na fronti je bil težko ranjen. Poslan je bil v zaledje, kjer je bil na okrevanju skupaj z igralcem Radom Pregarcem in Kralj se je občasno ukvarjal z ilustratorskim in scenografskim delom. Leta 1919 je odšel v Prago, da bi se slikarsko izpopolnjeval, vendar se mu želje niso izpolnile. Svoje razočaranje je izpovedal z besedami: "Vse šole so mi bile poslej ne le mučne, ampak tudi popolnoma odveč."

Rojstvo slovenskega ekspresionizma

Mladi umetnik France Kralj se je leta 1920 vrnil v domovino. Naselil se je v Ljubljani, najprej na Ježici, po dograditvi doma in ateljeja pa na Trnovem. Tega leta si je ustvaril tudi družino: poročil se je z Milico Novak iz Zdenske vasi. Leta 1922 se jima je rodila hčerka Milica, ki pa je kmalu ugasnila, zato sta zakonca drugi hčerki, rojeni sredi leta 1924, spet dala ime Milica; sin Zlat pa se je rodil leta 1929.

Brata France in Tone Kralj sta skupaj nastopila na veš razstavah v Ljubljani (1920-1921). Ti nastopi pomenijo rojstvo nove struje v naši umetnosti - slovenskega ekspresionizma. Ekspresionizem se je porodil iz občutja kaosa po prvi svetovni vojni, bil je protest zoper meščansko družbo in njeno tehnično civilizacijo, zoper vojno pa tudi zoper estetiko impresionizma. To je bila poduhovljena umetnost. France Kralj je v svoji avtobiografiji Moja pot (Ljubljana 1933) zapisal: "Poslanstvo umetnika je etično, ne po starem estetsko." Poleg bratov Kralj štejejo med slovenske ekspresioniste še slikarja Frana Tratnika in Vena Pilona. Njihov idejni vodja je bil France Kralj, močna in vsestranska umetniška osebnost: ukvarjal se je s slikarstvom, stenskim slikarstvom, z grafiko, risbo, kiparstvom, umetno obrtjo, keramiko... Kot ustanovitelj Kluba mladih oblikujočih slovenskih umetnikov (1921), Slovenskega umetniškega društva (1926) in društva Slovenski lik (1934) je precej pripomogel k preporodu slovenske umetnosti. Izhodišče umetnosti Franceta Kralja in drugih ekspresionistov je bila "oblika, ki naj na najbolj ustrezen način izraža najgloblja človeška čustva... Zato je France Kralj svoje figure podaljšal in krčevito skrivil, oblikoval jih je kot plamene, ki streme kvišku, k nedosegljivim idealom, zato je izbiral bizarne kompozicijske prijeme in drzne izraze" (dr. Ivan Sedej). Tako so nastale značilne "Kraljevske" postave kipečih oblik. Ko so se nad njimi pohujševali in jih celo uničevali (Spomenik slovenski ženi na Muzejskem trgu leta 1939) je zaklical: "Ne imejte ob telesnosti preveč nizkih misli - telo je le posoda duhovna!"

Razhod bratov in poslovilna slika

Brata France in Tone Kralj sta bila skoraj do konca dvajsetih let tesno povezana: veliko sta skupaj ustvarjala in prirejala skupne razstave; v sodelovanju z nekaterimi drugimi umetniki sta leta 1927 ustanovila Moderno galerijo (ljubljanski škof Jeglič je podpisan kot ustanovnik in škofija je dala precejšnjo vsoto denarja). Na začetku tridesetih let pa sta se razšla ter hodila vsak svojo pot in se nista nikoli več srečala. To skrivnostno odtujitev izraža Francetova lastna podoba s Tonetom - Brata Kralj, izklesana na začetku štiridesetih let. "Stojita tesno drug ob drugem z atributi svojega poslanstva v rokah, vendar se njuna pogleda ne ujemata. France gleda proti Tonetu, ta pa se je zazrl nekam naprej v daljavo" (Andrej Smrekar).

Po letu 1923 se je France Kralj posvetil predvsem kmečki motiviki, tako v slikarstvu kot v kiparstvu. Leta 1936 je zastavil ciklus lesorezov Slovenska kmetija oziroma Slovenski kmečki dom, ki ga je zaključil leta 1956. Sredi dvajsetih let je France Kralj postal profesor na ljubljanski umetnoobrtni šoli, zato je imel manj časa za umetniško ustvarjanje. Po drugi vojni je živel skoraj v revščini in prek časopisnih oglasov je iskal kakršnega koli zaslužka. Nekaj časa je bil profesor likovnega pouka na šentjakobski nižji gimnaziji v Ljubljani. Leta 1956 je veliko svojih umetnin podaril nastajajoči stalni zbirki Jožeta Gorjupa v kostanjeviški šoli in s tem položil temelje galerijski dejavnosti v Kostanjevici na Krki.

Njegova zadnja umetnina je kvadriptih - niz štirih slik: Jutro, Dan, Večer in Noč, in je nastal leta 1960, v poslednjih sedeminštiridesetih dneh umetnikovega življenja. "Ne da bi mu vsiljevali jasnovidnost ali slutnjo bližajočega se nehanja, ima danes lahko ta ciklus simboličen pomen," sodi Andrej Smrekar. "Barvna meditacija v štirih stavkih je osvobojena vseh od tradicije izhajajočih predsodkov, je čisto veselje do ustvarjanja, ljubezen do materiala, je želja po otipljivosti zjutraj, čez dan, zvečer in ponoči, v rojstvu, mladosti, starosti in smrti, je pesem o življenju, ki ga je treba živeti z ustvarjanjem." Njegovo bogato ustvarjalno življenje se je nenadoma izteklo 16. februarja 1960.

obletnica 10_1995

Zajemi vsak dan

Ko je Sin postal človek, nam ni mogel razodeti drugega kot Očetovo ljubezen in svojo ljubezen do Očeta ter ljubezen obeh do nas.

(Hans Urs von Balthasar)
Nedelja, 7. Junij 2020
Na vrh