Fran Miklošič (1813–1891)

(ob obletnici) »V jeziku je skrit lep kos narodne zgodovine. Iz jezika se dajo spoznati narodne prosvetne razmere in tvarna ter duhovna izobrazba. Narod, ki je sam ustvaril prosvetne naprave, jim je dal tudi svoje izraze. Če jih je dobil od tujega naroda, je sprejel z njimi navadno tudi tuje izraze. (...) Po jeziku se sodi kulturno stanje naroda. Čim večje je število tujih izrazov v kakem jeziku, tem večji je bil vpliv tuje omike. Tuje besede v jeziku so torej znamenje narodne siromaščine. Če mora narod za prosvetne predmete ali vrednote jemati tuje izraze, je znamenje, da kulture ni imel ali pa da je jezik tako uboren, da nima izrazov za te vrednote. Mogoče je seveda tudi to, da narod ne spoštuje svojega jezika in brez potrebe sprejema tuje izraze.« Tako je v svoji obravnavi Kako izgubljamo besede (1942) zapisal jezikoslovec Anton Breznik (1881–1943), duhovnik, profesor slovenščine na prvi slovenski gimnaziji v Šentvidu. Ko se je pripravljal na svoj poklic, je študiral tudi dela Frana Miklošiča, ki so ga sodobniki imenovali »največji slovničar 19. stoletja«.

 20. novembra 2023 mineva 210 let od rojstva dr. Frana Miklošiča, jezikoslovca svetovnega slovesa.  - Rojstna hiša v Radomerščaku pri Ljutomeru. - Spominska plošča na rojstni hiši.  

OD PRLEKIJE DO CESARSKEGA DUNAJA
Fran Miklošič je bil sin Prlekije, deželice bistrih ljudi, ki obsega vzhodni del Slovenskih goric ter Ptujsko in Mursko polje. Rodil se je 20. novembra 1813 na Radomerščaku, vasici južno od Ljutomera, središča Prlekije. Ko mu je bilo šest let, se je družina preselila v Ljutomer, kjer je imel oče gostilno in trgovino. Ljudsko šolo je obiskoval v Ljutomeru. Stric Martin, župnik v Središču ob Dravi, je nagovoril starše, da so nadarjenega sina dali na gimnazijo v bližnji Varaždin, po dveh letih pa v Maribor, kjer je leta 1830 maturiral. Bil je izredno nadarjen. Odlikoval se je zlasti v jezikih. Po maturi je šel študirat pravo in modroslovje v Gradec, tedaj kulturno središče štajerskih Slovencev. Veliko se je družil s svojim rojakom Stankom Vrazom, kasnejšim ilirskim pesnikom. Po končanem študiju prava (1836) se je posvetil filozofiji in dosegel doktorat. Ker ni dobil mesta rednega profesorja filozofije v Innsbrucku, je jeseni 1838 prišel na Dunaj, in sicer z velikim jezikoslovnim znanjem. Poznanstvo s Kopitarjem se je razvilo v trdno prijateljstvo. Miklošič je bil Kopitarjev učenec, kot jezikoslovec pa je svojega učitelja daleč prekosil. Kopitar ga pridobil, da je maja 1844 postal njegov naslednik v dvorni knjižnici. Za to mesto ga je priporočalo znanje klasičnih jezikov, sanskrta, večine evropskih in slovanskih jezikov. V viharnem letu 1848 je stopil v javnost kot predsednik novo ustanovljenega društva Slovenija. Leta 1849 je bila na dunajski univerzi ustanovljena slavistična stolica, ki jo je zasedel Miklošič, najprej kot izredni, nato pa redni profesor. Večkrat je bil dekan filozofske fakultete, leta 1854 pa rektor ugledne dunajske univerze. Leta 1852 se je poročil in za vedno ostal Dunajčan, vendar po srcu zaveden Slovenec. Njegovo plodno življenje se je izteklo 7. marca 1891. Na osrednjem pokopališču nekdanje cesarske prestolnice je našel svoje zadnje počivališče.

Primerjalna slovnica slovanskih jezikov. Miklošičevo temeljno delo. Na slovensko šolstvo je Miklošič vplival s svojimi Slovenskimi berili za srednje šole, ki so utrdila našo pisavo. - Miklošičev trg v Ljutomeru. -  Miklošičev park (s kipom) v Ljubljani.

MIKLOŠIČEVO RAZDOBJE SLAVISTIKE
Jezikoslovec France Bezlaj je ob 150-letnici rojstva Frana Miklošiča, ki ga imenuje največji slovenski jezikoslovec in najpomembnejši slavist, kar jih je doslej živelo, v slavistični reviji Jezik in slovstvo zapisal: »Brez nasilja lahko razdelimo dosedanji razvoj slavistike na tri okvirna razdobja. Prvo je bilo domoljubno zbirateljsko in je pripravljalo temelje. Iz tega časa poznamo imena kakor Dobrovsky, Kopitar ...« Z razvojem jezikoslovnih ved sredi 19. stoletja se začenja v slavistiki drugo, Miklošičevo razdobje. Vseh 36 let svojega publicističnega delovanja je bil osrednja osebnost v stroki. Povezal je slavistiko s sodobnim jezikoslovjem in njegove izsledke je presajal na slovansko gradivo. Zajel je pri tem vsa področja, kamor je segala znanstvena misel, sam zbiral gradivo, ga sam analiziral in obdeloval do zaključnih sintez in nekatere so obveljale kar za sto let. Težko je verjeti, da je vse to zmogel en sam človek. Miklošičevih del je 34 samostojnih knjig v 44 debelih zvezkih, drugih spisov, ki so po večini izšli v raznih publikacijah avstrijske akademije, je po številu nad 100. Celotni zbrani spisi bi obsegali okoli petdeset knjig po petsto strani. Njegovo književno delo je obsegalo skoraj vse panoge slovanske filologije: slovnico, slovar, zgodovino, narodopisje ... Tretje obdobje, ki je nastopilo za njim, se je posvetilo samo tistim problemom, pri katerih Miklošič ni razpolagal z zadovoljivim gradivom ali ga niso zanimali. Miklošič se je že kot študent prava in filozofije v Gradcu ukvarjal s slavistiko in bil v stikih s Kopitarjem. Ko je leta 1838 prišel na Dunaj, ga je Kopitar vzljubil kot sina, Miklošič pa je s svojimi deli pripomogel, da je bil Dunaj v njegovem času priznano slavistično središče. »Usoda ga je izbrala,« piše Bezlaj, »da je bil v pravem času pravi mož na pravem mestu.«

Univerza na Dunaju, kjer je postavljen tudi Miklošičev doprsni kip. Bil je večkratni dekan njene filozofske fakultete, leta 1854 pa celo rektor univerze. - Pokopan je na osrednjem dunajskem pokopališču.

NAJVEČJI SLOVANSKI JEZIKOSLOVEC
Po zaslugi Jerneja Kopitarja je Fran Miklošič maja 1844 dobil njegovo mesto v dunajski dvorni knjižnici. Že pred tem je opozoril nase s svojo temeljito in resno oceno Primerjalne slovnice Nemca Franza Boppa. Pokazal je na napake, ki jih je Bopp zagrešil, ker ni poznal slovanskih jezikov. Leta 1845 je v Leipzigu izšel njegov Etimološki slovar staroslovanskega jezika (z latinskim naslovom), ki vsebuje marsikatero še danes priznano etimologijo. Hvaležnemu spominu svojega učitelja Kopitarja, ki je umrl 11. avgusta 1844, je posvetil grško Življenje sv. Klementa Ohridskega. Ko je bila leta 1849 na dunajski univerzi osnovana slavistična stolica, je bil nanjo imenovan Miklošič. Že prvo leto je napisal za svoje študente tri učbenike in cerkvenoslovanski slovar. Dunajska akademija je leta 1848 razpisala nagrado za primerjalno slovansko slovnico. Miklošič se je takoj lotil dela in konec maja 1851 predložil svojo Slovnico slovanskih jezikov I–IV (Dunaj 1852–1875), ki je njegovo temeljno delo. V njej je najbolje in najobširneje obdelana stara cerkvena slovanščina, druge slovanske jezike primerja samo s staro cerkveno slovanščino, ne pa med seboj. V to primerjalno slovnico je vnesel več svojih drugih del. Drugo najpomembnejše Miklošičevo delo je Etimološki slovar slovanskih jezikov (1886), ki je še danes vsakemu slovanskemu filologu in jezikoslovcu neobhodno potrebna knjiga. Fran Miklošič je s svojimi deli vplival na razvoj slovenskega knjižnega jezika, zlasti po zaslugi Frana Levstika, njegovega zvestega učenca. Miklošičeva slovnica je bila pri nas razsodnica v slovničnih prepirih. Po njegovih učenih slovničnih delih so slovenskemu jeziku dajali knjižno obliko. Za razvoj slovenskega jezika in šolstva so pomembna njegova Slovenska berila za višje razrede srednjih šol, ki so utrdila našo pisavo. V svojem delu Slovanska knjižnica (1870) je pozval Slovence, »naj skrbijo za tisti jezik, ki ga jim je Bog dal«.

S. Čuk, Obletnica meseca, v: Ognjišče 11 (2023), 42-43.