Miha Potočnik

* 29. september 1907, Belca, † 28. oktober 1995, Ljubljana

Triglavski župnik - njegov prvi učitelj

Luč sveta je zagledal v Belci pri Mojstrani na dan sv. Mihaela nadangela, 29. septembra 1907, zato so mu pri krstu dali ime Miha. Tam je preživel svoja otroška leta, se seznanil z zakonitostmi gorjanskega življenja in se že kot deček zagledal v "robe" - skalne stene in vrhove. Skoraj vsak dan je srečeval "triglavskega župnika" Jakoba Aljaža, ki je prišel za dušnega pastirja na Dovje leta 1889 in je tam ostal vse do smrti leta 1927. Aljaž je čuječe nadziral in usmerjal Mihove prve korajžne korake v gore. V osnovno šolo je hodil na Dovjem med prvo svetovno vojno. Gimnazijo je obiskoval v Kranju, kjer je leta 1927 maturiral. Od leta 1924 do 1927 po bolj ali manj uhojenih stezah spoznal domala ves naš alpski svet, ponavadi s starejšim bratom Franjom. Leta 1925 se je že oglasil v Planinskem vestniku in poročal o svojih prvih vzponih. Istega leta je bil na Grossglocknerju, po vrnitvi pa je preplezal še nekaj domačih vrhov, ker ga je gnala želja po spoznavanju slovenske domovine. M

ladega študenta prava je leta 1927 Joža Čop, legenda slovenskega alpinizma, začel jemati s seboj v plezalsko visoko šolo. Miha Potočnik je bil dolga leta v vodstvu jeseniške Skale, planinske druščine, v kateri je bila utelešena misel Klementa Juga: "Na naših tleh imamo Julijske Alpe z njihovimi znamenitimi stenami in sramota je, da so vse že pred nami tujci preplezali. Mi se moramo dvigniti nadnje. Človek zmore veliko, če hoče. In mi moramo hoteti, če naj postanejo naše planine v vsakem oziru res naše." O tem obdobju je Potočnik zapisal: "Bili so to veseli in razigrani časi."

Planine so visoka šola samovzgoje

Miha Potočnik je že v mladih letih vneto prebiral Planinski vestnik, mesečno glasilo slovenskih planincev, ki je začel izhajati leta 1895. Prvič se je v njem oglasil leta 1925, po letu 1928 pa je postal eden njegovih najzvestejših sodelavcev. V svojih planinskih spisih in opisih je planinstvo predstavil kot šolo samovzgoje. Njegove vodilne misli povzema Tine Orel v uvodu knjige Srečanja z gorami (Cankarjeva založba, Ljubljana 1968), ki prinaša izbor Potočnikovih planinskih spisov, takole: "Kdor si za svoj prosti čas izbere gore, najde v njih sebi ustrezno okolje..., odkriva pa človek tudi sam sebe, uči se ceniti preprostost in užitke, ki jih civilizacija ne nudi. Etična vrednota planinstva so izkušnje in spoznanja, ki bi jih težko kje drugje dobil. Gora ne podarja ničesar, pač pa vzbuja v človeku najboljše, najbolj nesebične lastnosti." Kdor zahaja v planine, ve, da so pravi planinci ljudje odprtega srca, vedno pripravljeni pomagati.

Po končanem študiju prava leta 1933 se je Miha Potočnik posvetil odvetniškemu poklicu v pisarni dr. Aleša Stanovnika na Jesenicah. Drugo svetovno vojno je prebil v zaporih, internaciji in v partizanih. Po vojni je bil nekaj časa direktor jeseniške železarne, potem pa se je dalj časa posvetil politiki. Vseskozi pa so bile planine njegova prva ljubezen. Od leta 1927 je bil gorski reševalec, v letih 1965-1979 je bil predsednik Planinske zveze Slovenije, zatem pa častni predsednik. Bil je soustanovitelj mednarodne zveze gorskih reševalcev (IKAR) ter pobudnik uzakonjenja Triglavskega narodnega parka (1981).

Film "Triglavske strmine" in poroka vrh Triglava

Miha Potočnik je bil med ustvarjalci prvega slovenskega celovečernega igranega filma Triglavske strmine, ki ga je režiral Ferdo Delak, scenarij je napisal pisatelj Janez Jalen (po poklicu duhovnik, ki se je slovenskim bralcem priljubil s svojimi knjigami Ovčar Marko, Trop brez zvoncev, Bobri), snemala pa sta Metod Badjura in dr. Stanko Tominšek. Film so prvič predvajali 9. decembra 1932. Eden od prizorov tega filma je poroka Miha Potočnika na vrhu Triglava. O snemanju filma je "triglavski ženin" poročal v drugi številki Planinskega vestnika leta 1933. Prisluhnimo mu. "Začeli smo ob koncu julija /1932/. Pisatelj Janez Jalen, gorenjska korenina in sam navdušen turist, ki se je poskušal že v plezanju, nam je izročil rokopis s preprostim dejanjem, ki film poživi in razgiba, da ni nikjer dolgočasen in enoličen, temveč zaokrožen in v skladu z našim 'odrom' - gorenjskimi planinami...

Sedem polnih delovnih dni smo se mudili od jutra do večera po triglavski steni... Dvakrat, trikrat smo potem oblezli še Martuljkovo skupino... Mnogo svojega časa smo prebili pri prijaznih ljudeh v Srednjem vrhu, kjer smo imeli pravi 'teater'; filmali smo z vnemo in navdušenjem prizore iz kmečkega življenja ob delavnikih in praznikih... Naš namen je bil pokazati v filmu vse pristno in naravno, z domačimi ljudmi v domačem kraju, skromno in intimno..."

Hoja v gore, ki jim je ostal zvest do konca, ga je ohranjala krepkega do poznih let. Dopolnil jih je oseminosemdeset: umrl je 28. oktobra 1995 v Ljubljani.

(obletnica meseca 09_2007)