Janez Zlatoust Pogačar (1811–1884)

»S težkim srcem, vendar zaupajoč v Gospoda, primem za pastirsko palico. Z zaupanjem me navdaja ne le to, da prevzamem vodstvo svoje priljubljene domače škofije. Po dolgoletnem delovanju sem v različnih službah priložnosti dovolj imel v vsakem obziru si skušenj nabrati ter deželo in ljudi spoznavati. Zato ne pridem pred Vas kot tujec, ampak kot tak, ki je z Vami živel in z Vami trpel in se že zdavnej z Vami seznanil ... Vaš sem in iz Vaše srede me je Gospod poklical, da Vas vodim na poti zveličanja ...« Tako je novi ljubljanski knezoškof Janez Zlatoust Pogačar nagovoril škofijske in redovne duhovnike ljubljanske škofije v pastirskem pismu 6. septembra 1875, dan po svojem škofovskem posvečenju. V njem je duhovnike kot svoje pomočnike v službi Gospodovi prosil, naj kot oznanjevalci Božje besede nenehno poglabljajo svoje znanje, pridigajo pa naj predvsem z lastnim življenjem. Še posebej naj se trudijo za vzgojo mladine. »Kdor se src mladine polasti, je prihodnost njegova.«

VRBA, DRAGA VAS DOMAČA
Pisatelj Franc Saleški Finžgar je v svojih spominih Leta mojega popotovanja (1957) zapisal: »Naša vas (Dosloviče) in še vseh drugih deset vasi sedanje brezniške župnije je imelo le okrog 1200 prebivalcev. In vendar je iz te župnije od leta 1800 (Prešernovo rojstno leto) do 1900 izšlo 120 izobražencev: duhovnikov, uradnikov, oficirjev in učiteljev. Med njimi Prešeren, Čop in škof Pogačar.« Janez Zlatoust Pogačar se je rodil 22. januarja 1811 v Prešernovi Vrbi v trdni kmečki družini. Po končani župnijski šoli na Bledu, od koder je bila njegova mati, je v Ljubljani obiskoval normalko in licej. Šola mu ni delala težav, zato se je poleg šolskih predmetov naučil tudi francoščine, italijanščine, pasivno tudi angleščine. Jeseni 1830 se je vpisal v ljubljansko bogoslovje in po štirih letih študija je bil 27. julija 1834 posvečen v mašnika. Škof Wolf ga je po novi maši poslal na Dunaj, kjer je kot gojenec zavoda Avguštinej poglabljal svoje teološko znanje in leta 1837 postal doktor teologije. Po vrnitvi v domovino je kot kaplan pri sv. Petru v Ljubljani zaslovel kot odličen pridigar. Kmalu je postal profesor več predmetov na ljubljanskem liceju. V šolskem letu 1846/47 je škof Anton Alojzij Wolf ustanovil malo semenišče, ki je po njem dobilo ime Alojzijevišče. Za ravnatelja je imenoval Pogačarja. Septembra 1846 je zavod sprejel pod svojo streho prvih 21 gojencev, ki so obiskovali ljubljansko normalko, v zavodu pa so poleg duhovne vzgoje dobili še pouk iz risanja in glasbe. Ravnatelj Pogačar je sestavil pravilnik in določil hišni red. Oboje je obveljalo do leta 1910, ko je zavod nehal delovati. Želel je, da bi se alojzniki odlikovali pred vsemi drugimi učenci. Alojzijevišče je vodil 12 let, do leta 1858, ko mu je škof poveril druge naloge; v tem času je kot vodja v zavod sprejel 140 gojencev, med njimi tudi kasnejšega pisatelja Frana Levstika.
Rojstna hiša škofa Janeza Zlatousta Pogačarja.  - Breznica je rojstna župnija škofa Pogačarja, tam je tudi postavljeno obeležje v njegov spomin.

DRAGOCENA MOČ PISANE BESEDE
Pogačar je kot profesor bogoslovja poudarjal, da se mora duhovnik nenehno izobraževati, pri tem je dragocena pomoč pisane besede. Leta 1848 je ustanovil dva tednika: Slovenski cerkveni list in Laibacher Kirchenzeitung (Ljubljanski cerkveni časnik). Prvi je že naslednje leto dobil ime Zgodnja danica, od leta 1852 pa vse do svoje smrti (1896) je bil njen urednik Luka Jeran, ki je bil povezan s slovenskimi misijonarji. Drugi pa se je preimenoval v Theologische Zeitschrift s prilogo Zeit und Ewigkeit (Čas in večnost). Za oboje je Pogačar pridobil nemške in slovenske sodelavce, veliko pa je pisal in njegovi prispevki pričajo o njegovi široki razgledanosti. Leta 1851 je postal stolni kanonik in škofijski nadzornik ljubljanskih šol. Šolstvu je posvetil veliko pozornost. Leta 1864 ga je cesar Franc Jožef imenoval za dekana ljubljanskega stolnega kapitlja. Oktobra istega leta je kot zastopnik škofa Jerneja Vidmarja odnesel v Rim predpisano poročilo o ljubljanski škofiji. Ko ga je škof Vidmar leta 1867 imenoval za vodjo bogoslovnega študija, se je z vso predanostjo posvetil izobrazbi in vzgoji bodočih duhovnikov. Leta 1869 je spremljal svojega škofa Vidmarja na 1. vatikanski koncil v Rimu in pozorno spremljal razprave na njem. Po vrnitvi iz večnega mesta ga je cesar imenoval za prošta stolnega kapitlja.
Janez Zlatoust Pogačar je bil, kot se za Prešernovega rojaka spodobi, vseskozi velik narodnjak. Vsa kulturna prizadevanja je podpiral s svojim peresom pa tudi z denarjem. Leta 1864 je podprl ustanovitev slovenske matice in bil izvoljen v njen odbor. »Kot prošt in kasneje kot škof si je dokaj uspešno prizadeval za slogo med slovenskimi strankami. Duhovnikom je odločno odsvetoval ukvarjanje s politiko z utemeljitvijo, da je njihovo temeljno poslanstvo oznanjevanje Božje besede« (Matjaž Ambrožič).Pogačarjev trg: po škofu Pogačarju je poimenovan tudi trg pred stolnico. - Škof Pogačar ni imel svojega škofovskega grba, uporabljal je kar škofijskega.  - Ustanovil je tudi župnijo Kopanj. - Češčenje Srca Jezusovega je imelo osrednje mesto v pobožnosti škofa Pogačarja. Tudi zato je podprl zidavo cerkve Srca Jezusovega, ki so jo na Taboru gradili lazaristi. Malo pred smrtjo jo je tudi posvetil.  - Pogačar je bil v šolskem letu 1846/47 prvi ravnatelj Alojzijevišča. Vodil ga je 12 let.
»IZ VAŠE SREDE ME JE GOSPOD POKLICAL«
Leta 1872 se je škof Vidmar ljubljanski škofiji odpovedal, toda šele konec maja 1875 je cesar Franc Jožef za njegovega naslednika imenoval Pogačarja, papež Pij IX. je imenovanje potrdil 10. avgusta in 5. septembra 1875 je Janez Zlatoust Pogačar prejel škofovsko posvečenje v ljubljanski stolnici. Lastnega škofovskega grba ni imel, uporabljal je škofijskega, njegovo škofovsko geslo pa je bilo: »Boga poznati, to je največja sreča.«
Svoje prvo pastirsko pismo je naslovil na duhovnike in v njem začrtal svoj pastoralni program. Pastoralno delo v škofiji je usmerjal z navodili in sporočili v uradnem škofijskem listu Laibacher Diozenblatt, ki ga je ustanovil takoj po nastopu. Versko življenje v škofiji je spodbujal s pastirskimi listi, ki jih je napisal 13, poleg 8 rednih v postu še 5 ob posebnih priložnostih. V njih se je dotaknil vseh problemov, ki so pestili njegovo škofijo. Pogosto je pisal o ljubezni do bližnjega, ki je »edino zanesljivo znamenje pravega učenca Jezusovga«. Zavzemal se je za spoštovanje dobrega imena bližnjega, naročal je skrb za misijone. Osebno je bil zelo pobožen, nravno strog, sicer pa veselega značaja. Osrednje mesto v njegovi pobožnosti je zavzemalo češčenje Srca Jezusovega, zato je podprl zidavo cerkve Srca Jezusovega, ki so jo na Taboru gradili lazaristi, in malo pred smrtjo jo je posvetil. Prisluhnil je potrebam vernikov in ustanavljal nove župnije. Na kulturnem področju je poskrbel za natis slovensko-nemškega slovarja; delo je zaupal Maksu Pleteršniku, ki ga je uspešno opravil.
Po vrnitvi z Dunaja je kot kaplan zaslovel s svojimi pridigami.  - 1848 je ustanovil Slovenski cerkveni list, ki se je po enem letu preimenoval v Zgodnjo danico.  - Pogačarjev grob v grobnici kapele Žalostne Matere Božje v stolnici.

Naglo mu je pešal vid in škofovska dela je opravljal s težavo. 1. julija 1883 je že hudo bolan posvetil cerkev Srca Jezusovega. Ob navzočnosti svojih najožjih sodelavcev je 5. januarja 1884 prejel zakramente za umirajoče, 25. januarja 1884 je zaspal v Gospodu. Vstajenja čaka ob škofu Wolfu v grobnici kapele Žalostne Matere Božje v ljubljanski stolnici.

S. Čuk, Obletnica meseca, v: Ognjišče 1 (2024), 42-43.