Julija Primic (1816–1864)

(ob obletnici objave) Pred 190 leti, 22. februarja 1834, je France Prešeren objavil Sonetni venec kot zasebno prilogo k Ilirskemu listu. Z akrostihom PRIMICOVI JULJI je povedal, da je ta vzvišena pesnitev posvečena še ne osemnajstletni Juliji, hčerki bogate ljubljanske trgovske družine Primic. Dal ga je natisniti v treh različnih oblikah, od katerih je najlepšo namenil Juliji in najožjim prijateljem. »Edini kolikor toliko verjetni razlog za tako objavo,« piše Anton Slodnjak, odličen poznavalec Prešernovega dela in življenja, »je bil najbrž ta, da bi dal izvoljenki ob njenem godu (16. februarja) poseben dar ali vezilo.« Sonetni venec je nastal že pod vtisom Julijine zaroke z Jožefom Scheuchenstuelom, ki je Prešerna zelo prizadela. Ob izidu je zbudil v Ljubljani veliko zanimanje, pri Primičevih in Scheuchenstuelovih pa hudo zamero. Svoje razočaranje nad Julijo, ki jo je imel za ideal ženstva, je Prešeren izpovedal v pesmi Zgubljena vera: »Srce je moje bilo oltar, / pred bogstvo ti, zdaj - lepa stvar.«

NAJBOGATEJŠA NEVESTA V LJUBLJANI
Julija Primic je bila hči uspešnega ljubljanskega trgovca Antona Primica. Njegov oče Janez je iz Tržiča prišel v Ljubljano kot navaden kramar, toda bil je podjeten človek. Leta 1792 je kupil hišo na Mestnem trgu in odprl pravo trgovino. Ko je leta 1802 umrl, je premoženje zapustil sinu Antonu, ki ga je v nekaj letih podvojil. Leta 1807 se je poročil z Julijano Harti, tudi iz trgovske družine. V zakonu sta se rodila sin Janez Krstnik (1813) in hčerka Julija, ki je zagledala luč sveta 30. maja 1816. Ko je bila stara komaj dva meseca, je delavnega očeta Antona pri petintridesetih letih pobrala jetika. Trgovino je peljala naprej vdova Julijana. Spomladi 1832 je umrl še devetnajstletni sin Janez. Mati in hči sta živeli v Gledališki ulici v Ljubljani (danes Wolfova 6), kamor so se preselili leta 1822. Z njima je bila od leta 1833 do 1835 Ana Jelovšek, hčerka občinskega paznika, ki jo je Julijana Primic vzela za svojo. Leta 1835 je 12-letna Ana odšla služit k odvetniku dr. Blažu Crobathu, pri katerem je spoznala Prešerna in pozneje imela z njim tri otroke. To je bila prenagljena »tolažba« za neuresničljivo zvezo z Julijo. Ošabna mati Julijana je Prešerna poznala in ga je kot »gorenjskega kmetavzarja« zaničevala. Juliji je strogo prepovedala tudi slučajne stike z njim. Ljubljana je bila tedaj »dolga vas« in vse se je hitro razvedelo. Prešeren je v romanci Dohtar prvič izpovedal svoje bližanje šestnajstletni bogati lepotici. Toda še vedno je bil samo pisarniški pomočnik, njegova prošnja za samostojno advokaturo je bila dvakrat zavrnjena, zato pri Juliji ni imel nobene možnosti. Mati Primčevka je pregovorila sodnika Antona pl. Scheuchenstuela, nekdanjega Prešernovega predstojnika, da je njeno Julijo zasnubil za svojega sina Jožefa. Po slovesni zaroki (1833) ji je ta zabičal: »Zdaj sva zaročena in ne dovolim, da se v mestu kažete v družbi drugih moških!«
Relief Julije na  Wolfovi ulici 4 v Ljubljani. Relief je tako v bližini hiše, kamor so se Primičevi preselili po očetovi smrti tj. na Wolfovo 6.   - Prvotno trnovsko cerkev, v kateri je Prešeren opazil Julijo,  je leta 1753  zgradil arhitekt Candido Zulliani. Iz nje se je ohranilo le nekaj slik, med njimi sliki sv. Janeza Krstnika in sv. Antona, ki ju je naslikal Valentin Metzinger.  - Trnovska cerkev danes - Plošča z besedilom pesmi, ki opisuje srečanje pesnika in Julije v Trnovski cerkvi.   

»TRNOVO, KRAJ NESREČNEGA IMENA«
Spomin na prvo bližnje srečanje z Julijo je Prešeren obudil v sonetu Je od vesel‘ga časa, kjer v drugi kitici navaja točne podatke: »Bil vel'ki teden je: v soboto sveto, / ko vabi molit božji grob kristjana, / po cerkvah tvojih hodil sem, Ljubljana, / v Trnovo, tje sem uro šel deseto.« To se je zgodilo 6. aprila 1833. V Ljubljani so frančiškani vpeljali navado, da je treba obiskati vsaj pet božjih grobov v spomin na pet Jezusovih ran. Pisatelj Ivan Sivec začenja svojo povest Julija iz Sonetnega venca (Karantanija, 2006) prav s tem srečanjem v Trnovem. Julija je šla tja s sestrično. Ko je poljubila Jezusovo rano, je takoj za njo storil to tudi neznanec, oblečen v frak. Sestrična ji je povedala, da je bil to Dohtar – Prešeren. To je Julijo vznemirilo, doma pa jo je mati ozmerjala: »Da te ni sram! Namesto da bi obiskala pet božjih grobov, si se nastavljala postopačem, kakor je tisti nevredni odvetniški fičfirič!«
Literarni zgodovinar Ivan Grafenauer piše, da je »za Prešernovo poezijo nastopila nova doba, ko je pesniku iz ljubezni do Primičeve Julije vstalo novo življenjsko upanje ... Iz ljubezni do Julije so vzrasle Prešernu najlepše in najgloblje poezije, a izrasla je iz nje tudi nesreča njegovega življenja.« Enakih misli je tudi Anton Slodnjak, ki pravi: »Ljubezen do Julije, ki je bila Za Prešerna prvotno mogočna pobuda za ustvarjanje, je bila vedno večja ovira za pesnikovo življenje.« V Sivčevi povesti učeni in modri Matija Čop, Prešernov prijatelj in svetovalec, ob izidu Sonetnega venca govori Juliji: »Ko se bo začel direndaj okoli vas, mislite le na to, da brez vas te literarne umetnine ne bi bilo. In da ste se s Sonetnim vencem za vse čase zapisali v zgodovino slovenstva. Zdaj niste več le ena najlepših in najbogatejših ljubljanskih meščank, temveč tudi bitje z nebeškimi krili.«Magistrale so zadnji sonet sonetnega venca, sestavljen iz prvih oziroma zadnjih verzov vseh štirinajstih sonetov, za akrostihom PRIMICOVI JULJI. - Ivan Sivec je opisal Julijino zgodbo v knjigi Julija iz sonetnega venca.

OSAMLJENA ŽENA OB GOSPODOVALNEM MOŽU
Jožef pl. Scheuchenstuel je že ob zaroki Juliji dal vedeti, kdo bo pri njih ukazoval. Julija je bila zmedena. Mati jo je skušala pomiriti: »Jožefovega vedenja si nikar ne ženi k srcu. Zaroka še ni poroka. Poročila se boš šele čez pet, šest let.«
Poleti 1835 je Jožef peljal zaročenko k slikarju Matevžu Langusu na Stari trg. Ko je Prešeren videl njeno podobo, je umetniku dejal: »Julija že ni taka! Kje je njena duša?«
Nadvse slovesna poroka je bila 23. maja 1839 v ljubljanski stolnici sv. Nikolaja. Njuno zakonsko zvezo je blagoslovil sam škof Anton Alojzij Wolf, družinski prijatelj Primičevih, ki so bili veliki dobrotniki Cerkve. Rodila je pet otrok, štiri hčerke, od katerih je bila materi podobna samo prva, nazadnje še sina, ki ga je ponosni oče težko pričakoval. Pred božičem leta 1849 je bil Jožef pl. Scheuchenstuel imenovan za predsednika okrožnega sodišča v Novem mestu. Na njegov ukaz, ki ni trpel ugovora, se je družina s taščo Julijano vred preselila v dolenjsko prestolnico. Jožef je kupil lepo ohranjen gradič Neuhof.
Novomeški gradič Neuhof, ker je Julija z možem in otroci preživela 13 let.  Julija Primic z družino (manjka ena od hčera).  Frančiškanska cerkev sv. Lenarta v Novem mestu. Julija se je po materini smrti pogosteje zatekala k molitvi v cerkvi in prejemala zakrament sprave.  Julija je pokopana na pokopališču v Šmihelu pri Novem mestu.

Spadali so pod župnijo Šmihel, toda k maši so hodili k frančiškanom v Novem mestu. »Novo mesto bo kmalu spoznalo, kakšne so moje sposobnosti!« se je hvalil Jožef. Kmalu so spoznali, da hujšega sodnika na Kranjskem še ni bilo. Prijelo se ga je ime Dolenjski Napoleon. Prijateljev ni imel. Za ženo ni imel časa, tudi z otroki se je redkokdaj ukvarjal. Še najbolje se je razumel s taščo, ki je leta 1855 umrla in so jo pokopali v Šmihelu. Po njeni smrti je Julija pogosteje zahajala v cerkev in k svojemu spovedniku patru Lacku, da bi našla srčni mir. Pokonci jo je držala le še želja dveh hčera, da bi bila pri njuni poroki, vendar tega ni dočakala. Z nasmeškom na ustnicah je izdihnila 2. februarja 1864. Vstajenja čaka na šmihelskem pokopališču, nedaleč od materinega groba. Po njeni smrti se je mož s četrto hčerko in sinom preselil v Gradec in tam leta 1873 umrl.

S. Čuk, Obletnica meseca, v: Ognjišče 2 (2024), 42-43.