Zmaga Kumer (1924–2008)

»Slovenci smo narod pevcev in vsi narodni običaji so prepleteni s pesmijo, pa če pogledamo tiste, ki spremljajo odločilne dogodke osebnega življenja, ali one, ki so v zvezi s koledarskimi prazniki vseh vrst, ne glede na vse druge priložnosti, ko se pesem še lahko oglasi. Prav nemogoče je govoriti o slovenskih ljudskih običajih, ne da bi omenjali pesmi. Enako pa tudi pesmim ne moremo odmisliti njih življenjskega okvira in jih obravnavati kot poseben pojav zunaj prostora in časa, zgolj kot predmet za učene raziskave. Nosilec pesmi je vendar človek, zato je tudi pesem po svoje nekaj živega.« Tako je o naši ljudski pesmi zapisala etnomuzikologinja Zmaga Kumer v svoji monografiji Pesem slovenske dežele (Obzorja, Maribor 1975), v kateri z izbranimi primeri iz vseh pokrajin in vseh vrst pesmi predstavi slovensko pesemsko izročilo.

»ZA ŠOLO TE JE ŠKODA!«
Luč sveta je zagledala na jurjevo, 24. aprila 1924. »Rojena sem Ribničanka, po mami, oče je prišel kot uradnik v Ribnico in tam je spoznal mamo, ki je bila učiteljica.« Poklic staršev je vplival na poznejše življenje hčerke edinke. Osnovno šolo je naredila v Ribnici, gimnazijo pa v Celju, kamor je bil prestavljen oče. »To so bila najlepša leta moje mladosti.« Po nemški zasedbi Celja jim je uspelo priti domov, v Ribnico, in tam je preživela huda vojna leta. Jeseni 1945 so prišli v Ljubljano, kjer je Zmaga študirala slavistiko in leta 1948 diplomirala. Njen cilj je bil poučevanje slovenščine na gimnaziji. Že od otroških let je imela veselje do glasbe, zato je ni hotela povsem opustiti. Profesor Marijan Lipovšek ji je svetoval, naj se vpiše na folkloristiko, sekcijo za glasbeno narodopisje, ki jo je ustanovil in vodil France Marolt (1891–1951).
Ribnica, rojstni kraj Zmage Kumer. - Zgodnje otroštvo, na desni Zmagina mama. - Cvetna nedelja, motiv iz knjige Pesem slovenske dežele. - France Marolt jo je pritegnil s folkloristiko.
Zaznal je njen talent in po nekaj predavanjih jo je vprašal, kaj namerava po končanem študiju. Odgovorila mu je, da bo profesorica na srednji šoli. »Za šolo te je škoda,« je dejal. »Pri meni je ravno mesto prazno, premisli, če hočeš ostati tukaj.« Službo je nastopila 1. februarja 1949, jo takoj vzljubila in v njej vztrajala do upokojitve (1988), pa tudi potem se ni mogla ločiti od svojega ljubljenega Glasbenonarodopisnega inštituta. »Svoje delo je vedno doživljala in sprejemala kot poklicanost in zato tudi kot poklic, ki ji je bil dan in ga je opravljala z največjim veseljem in entuziazmom,« je zapisal njen sodelavec Marko Terseglav. Posvečala se je vsem področjem etnomuzikologije, njena prva ljubezen pa so vedno bile pripovedne pesmi. Po diplomi na Glasbeni akademiji (1952) je z disertacijo Slovenske priredbe srednjeveške božične pesmi Puer natus in Betlehem je leta 1955 doktorirala. Kot znanstvena svetnica je z veseljem nadaljevala svoje raziskovanje slovenskega pesemskega izročila. Ljudska pesem je bila zanjo »odsev nepokvarjene duševne pokrajine preprostih ljudi«.

DOLGA POLICA NJENIH KNJIG
Sad njenega marljivega in vztrajnega dela je 35 knjig in okrog 450 naslovov strokovnih zapisov v slovenščini in nemščini. Februarja 2016 so v Muzeju v Ribnici odprli njeno spominsko sobo; stalno razstavo dopolnjuje publikacija Podobe ustvarjalnosti dr. Zmage Kumer, v kateri je njena sodelavka dr. Marija Klobčar sistematično predstavila njena najpomembnejša dela. Tukaj navajamo le nekatera. Svojo pripadnost Ribniški dolini, kjer ji je tekla zibelka, je izpovedala s knjigo Ljudska glasba med rešetarji in lončarji v Ribniški dolini (1969). Na njeno pobudo je pri Slovenski matici zaživela zbirka Slovenske ljudske pesmi, znanstveno-kritična izdaja vseh doslej znanih slovenskih ljudskih pesmi z napevi, ki naj bi nadgradila Štrekljevo zbirko, toda doslej so izšle šele štiri knjige pripovednih pesmi. Koroška je bila njena druga domovina in poskrbela je za izdajo zbirke Ljudske pesmi Koroške (1986–1998), ki obsega pet knjig (za vsako dolino).
Glasbenonarodopisni institutv Ljubljani. - Za delovno mizo doma. S skladateljem Urošem Krekom. -  Zoisova nagrajenka, l. 1998.
Celovit pregled slovenske ljudske pesemske dediščine podajata obsežni knjigi Pesem slovenske dežele (1975) in Slovenska ljudska pesem (2002). Po uradni upokojitvi se je posvečala obravnavi posamičnih zvrsti ljudskih pesmi. V predgovoru svoje knjige Čez polje pa svetinja gre (Celjska Mohorjeva družba, 1994), ki vsebuje nabožne pripovedne pesmi, je zapisala: »Slovenija je bogata dežela ... Naše bogastvo je tudi ljudsko izročilo, ki mu je krščanstvo vtisnilo tako izrazit pečat, da ga ni mogoče prezreti. Ne samo, da je naša zemlja posejana s cerkvicami kakor nobena druga na svetu, tudi našega pesemskega izročila si ne moremo misliti brez nabožnih pesmi.« Pripravila je tudi pesmarici slovenskih ljudskih pesmi: Eno si zapojmo (1995) in Še en si zapojmo (1999). Na podlagi gradiva, zbranega na terenu, je nastalo njeno delo Slovenska ljudska glasbila in godci (1972), dopolnjena izdaja pa z naslovom Ljudska glasbila in godci na Slovenskem (1983).

SPOŠTOVANA DOMA IN V SVETU
Svojo ljubezen do zaklada ljudskega izročila je hotela posredovati mlademu rodu tudi s pedagoškim delom. Dolga leta (1953–1989) je predavala na Oddelku za muzikologijo Filozofske fakultete v Ljubljani, nekaj let tudi na Akademiji za glasbo. Za svoje učence je sestavila učbenika: Uvod v glasbeno narodopisje (1968) in Etnomuzikologija (1977, 1988). Kot gostujoča predavateljica je bila povabljena na tuje univerze. Sodelovala je z najpomembnejšimi raziskovalci ljudske pesmi drugih narodov na strokovnih srečanjih ali kot članica različnih odborov. »Nikdar nismo imeli občutka, da smo iz malega naroda, temveč smo bili popolnoma enakopravni.« Skoraj tretjino svojih del je izdala tudi v tujini, kjer je bilo njeno raziskovalno delo zelo cenjeno, o čemer priča Herderjeva nagrada, ki jo je prejela leta 1992. Doma je bila leta 1998 za življenjsko delo nagrajena z Zoisovo nagrado, v okviru stroke pa z Murkovim priznanjem (1989) in Štrekljevo nagrado (2003). Pri svojem delu je bila v živem stiku z ljudmi. »V svojem poklicu ne bi imela uspeha, če se ne bi znala približati ljudem.« Na teren je prvič odšla leta 1952 kot vajenka s Tončko Maroltovo, in sicer v Vipavsko dolino in na Tolminsko. Poznali so jo v neštetih vaseh na vsem ozemlju, kjer je doma slovenski jezik. Poznali so jo tudi po radijski oddaji Slovenska zemlja v pesmi in besedi, katere namen je bil poslušalcem predstaviti zaklad ljudskega izročila. Njen začetek sega v sredino šestdesetih let in je bila ena najbolj poslušanih oddaj na ljubljanskem radiu.

Folklorna skupina France Marolt. -  Tri od 35 Zmaginih knjig.Po upokojitvi (1988) si je za bivališče izbrala Dom počitka v Gornjem Gradu, vendar je še ustvarjala: prevajala je za mednarodno revijo Communio in za Karmel v Sori. V mislih se je pogosto vračala v rodno Ribnico, do odhoda na rajske poljane 27. decembra 2008. Njen nekdanji sodelavec Mirko Ramovš je zapisal: »Spominjamo se je kot velike žene, katere življenje so zaznamovale globoka vera, dobrodelnost in neizmerna predanost domovini.«

 S. Čuk, Obletnica meseca, v: Ognjišče 4 (2024), 40-41.