Žarko Petan (1929–2014)

»Aforizmi so moj glavni odgovor na to, da strašno trpim, ker resnice ni. Vse življenje govorim tisto, kar mislim, da je prav, in že to je narobe. Še vedno! Pri nas je to še vedno prepovedano. Na Slovenskem je tisti, ki govori resnico, sovražni propagandist. Družba se ne spremeni v enem dnevu ali po enih volitvah, ampak se mora spremeniti vse tisto, kar je v ljudeh, v njihovih glavah. Metode partije so pri nas postale mentaliteta. Ljudje bodo morali pogruntati, da so v življenju druge reči pomembne. Pa tudi, da je pomembno, da človek ohrani čist obraz. Obraz, ki ni lažniv. Partija je ustvarila lažnivo družbo ... Morala je kompletno na psu, etika pa ne zaživi s spremembo režima, ampak nastane z vzgojo in samovzgojo ... Sem strog do Cerkve, ampak vem, da je krščanstvo ljudi učilo, kaj ni prav.« Tako je v pogovoru za revijo Sodobnost leta 2005 iskreno izpovedal aforist Žarko Petan; po njegovi smrti, 12. maja 2014, so pogovor ponatisnili.
Žarko Petan je odraščal v razburkanih časih; na sliki s svojo primarno družino.  - Oče je bil podjeten mož, ki je kupil znano mariborsko kavarno Astroia, od tod tudi navdih za scenarij za film Kavarna Astoria. - V kavarni na Dunaju.  

ŠOLANJE V CERKVENIH ZAVODIH NA HRVAŠKEM
Žarko Petan se je rodil v Ljubljani 27. marca 1929, v letu velike svetovne krize. Mati, Slavka Mermolja, je bila iz Sela na Vipavskem, oče Josip pa Štajerec, uspešen poslovnež. Ko je imel tri leta, se je družina preselila v Zagreb, kjer je oče vodil Veliko kavarno na Jelačićevem trgu. V glavnem mestu Hrvaške je končal osnovno šolo, potem ga je oče skupaj s šest let starejšim bratom Bogušem poslal v Senj. Stanovala sta v strogem privatnem zavodu. Pred vojno je oče kupil kavarno in hišo v Mariboru. Družina se je preselila tja, Žarko pa je ostal v Senju. Ko so 1941 prišli Nemci, so očetu kavarno vzeli. Oče je zbežal v Ljubljano, mati, ki je imela italijansko državljanstvo, pa je s sinovoma odšla v Zagreb. Po propadu Italije leta 1943 je z Bogušem odšla v Trst, Žarka pa so dali v internat šolskih bratov. Pokrovitelj tega cerkvenega zavoda je bil nadškof bl. Alojzij Stepinac. »Enkrat na teden smo hodili k maši v njegovo kapelo. Kot človek je bil odprt. V središču mesta je bil urad za Jude, kjer so kupovali zvezde, ki so jih morali nositi našite na obleki, in so bile drage. Nekoč sem videl tam nadškofa Stepinca, kako plačuje Judom te zvezde.« Po vojni so se vrnili v Maribor, tam je oče dobil nazaj kavarno, a kmalu so jo nacionalizirali komunistični oblastniki, kar ga je zelo potrlo. Žarko je v Mariboru končal srednjo šolo, nato pa je študiral ekonomijo na željo očeta, ki je upal, da mu bodo kavarno vrnili. Na Ekonomski fakulteti v Ljubljani je diplomiral leta 1957, potem pa je šel na igralsko akademijo (AGRFT), kamor ga je vleklo srce. Leta 1977 je tam diplomiral iz gledališko-radijske režije. Leta 1959 ga je vojaško sodišče v Beogradu »zaradi klevetanja države in vohunstva« obsodilo na sedem let zapora, a so ga leta 1961 zaradi pomanjkanja dokazov oprostili. »V beograjskem zaporu sem želel pisati, a nisem imel papirja. Tako sem začel v možgane zapisovati aforizme, ki so kratki in sem jih zapomnil.«
Bil je predan teatru, režiral je 114 gledaliških predstav. - Z ženo Vero.


»PO POKLICU SEM GLEDALIŠKI REŽISER«
»Če me vprašajo, kaj sem po poklicu, odgovorim: gledališki režiser. V svojem življenju sem počel marsikaj, ampak največ sem delal v teatru.« Gledališču se je zapisal z vsem srcem. Kot gledališki režiser je z majhnimi presledki delal od leta 1955 do leta 1994; enaindvajset let je bil redno nastavljen v Mestnem gledališču ljubljanskem (MGL). Bil je eden od ustanoviteljev gledališke skupine Oder 57. Režiral je v skoraj vseh slovenskih gledališčih, številnih jugoslovanskih ter v nekaterih tujih. V štiridesetih letih je režiral 114 predstav. Svojo poklicno pot režiserja je začel kot asistent Bojana Stupice pri njegovih predstavah v ljubljanski Drami. Svoj poklic je povzel v aforizem: Režiser je v gledališču bog, ampak igralci so na žalost ateisti.
Pred tem se je preživljal z novinarstvom; »preskok iz novinarstva v literaturo« je bil zanj nekaj samoumevnega. »Rekel bi, da se sploh nisem zavedal, da sem zajadral v literaturo. Satire sem pisal, kot bi pisal reportaže ali intervjuje.« Njegove humoreske in zlasti satire, ki jim je bil zvest do konca, so bile vedno vezane na aktualno problematiko. Posvečal se je tudi pisanju za otroke: prva knjiga je imela naslov Pravljice za Jasmin in jo je posvetil hčerki Jasmini, »pobudnika« za tri nove otroške knjige sta bila Jasminina dvojčka Jaka in Grega. Za otroke je napisal številne radijske igre. Seznam njegovih knjig je zelo dolg. Aforizem: Eni so izdali vero v Domovino in si polnili žepe, jaz sem izdajal knjige in polnil knjižne police.
Kmalu po osamosvojitvi je bil dve leti in pol generalni direktor RTV. »Te nelahke naloge sem se lotil resno, z ambicijo, da bi kaj spremenil. Žal mi razmere niso bile naklonjene. Najprej so me že po šestih mesecih odstavili, ustavno in vrhovno sodišče sta me vrnila na položaj generalnega direktorja, potem se mi je stolček ves čas majal, dokler me poldrugo leto pred iztekom niso nasilno upokojili ... Ostaja grenak občutek, da naši ljudje niso še zreli za demokracijo.«
Grob na ljubljanskih Žalah - Tri izmed številnih knjig aforizmov v nemškem in slovenskem jeziku.  - Knjiga Poznal sem jih - izbor vsega najboljšega, kar se mu je v življenju dogodilo: srečanja z izjemnimi posamezniki, pričevanja o dogodkih in prevratih, tako intimnih kot družbenih.  - Karikatura B. Pečarja.

AFORIZEM JE DUHOVITA RESNICA
Žarko Petan je doma in v tujini najbolj prepoznaven po svojih aforizmih. Do leta 2003 je izšlo 14 samostojnih knjig aforizmov v nemščini, v slovenščini pa 16. Prvo knjigo v nemščini je leta 1979 izdala založba Styria iz Gradca. Naslov: S prazno glavo se laže kima. »Vsi aforizmi, ki jih napišem, so resnični, kajti vedno pišem o stvareh, ki jih poznam.« V slogu aforista pravi, da imamo »srečno« državo: »Ker je komplicirana, obstaja veliko problemov in posledično tem za aforizme.« Kaj ga pri pisanju vodi, je povedal z aforizmom: Resnici sem pogledal v oči in videl, da mi je pomežiknila.
Aforizem je zelo stara književna zvrst; poznali so jo že v antiki, pozneje pa so jo oživili in ji dali filozofsko vsebino francoski moralisti. V aforizmih, ki so bujno cveteli v socializmu, sta se modrost in filozofija umaknili kritični udarnosti. Odmevne satirične in sarkastične aforizme so pod komunizmom pisali Čehi, Poljaki, Rusi/Sovjeti. Najbolj znan je poljski satirik Stanisław Jerzy Lec (1909–1966) s svojimi »eksplozivnimi« aforizmi v knjigi Nepočesane misli (1957). Žarko Petan je kot aforist svetovno znan. V nemški enciklopediji Brockhaus so pod geslom aforizem navedeni številni tuji in nemški avtorji aforizmov, kot edini v nekdanji Jugoslaviji je med njimi prav on. Povodov za pisanje aforizmov je imel vedno dovolj. Njegovo popotovanje in iskanje resnice se je končalo 2. maja 2014. »Tudi na pogrebu na ljubljanskih Žalah,« je zapisal p. Edvard Kovač, »smo poslušali njegove aforizme in pred nami je zasijal njegov smejoči in muzasti obraz.«

S. Čuk, Obletnica meseca, v: Ognjišče 5 (2024), 42-43.