Franček Križnik (1944–1980)

»Duhovnik sedanjosti in bodočnosti je tisti, ki more in mora z besedo, predvsem pa z vzgledom človeštvu vzklikati: Bratje, je resnica, je večnost, je smisel! Kaj je bolj veličastnega in danes bolj potrebnega kot biti zmožen in poklican reči: Bratje, vse, kar delate, za kar trpite, to, da sploh ste, je in ima smisel. Vaše hrepenenje v neskončnost bo in mora biti uresničeno! Je morda v današnjem času kaj lepšega kot ljudem povedati resnico o pravi vrednosti njihovega življenja, povedati resnico o pomenu družine, otroka ...? Je katera večja naloga kot poučevati ljudi: Vsi smo bratje, moramo se ljubiti! Prepričan sem in z menoj vsi bogoslovci, da ni lepšega, a niti odgovornejšega poklica od tega – duhovniškega!« Tako je v ljubljanskem bogoslovskem listu Razgovori leta 1966 izpovedal svoj življenjski credo Franček Križnik, 22-letni bogoslovec. Ta navdušeni pripravnik za delo v Gospodovem vinogradu z izrednimi darovi duha in srca je svoje poslanstvo dokončal kot žrtev prometne nesreče 28. marca 1980, v 36. letu življenja in devetem letu duhovništva.

»DEČEK JE ZELO NADARJEN ...«
Franček je bil najstarejši v revni kmečki družini s tremi otroki. Rodil se je 17. julija 1944 v Sotenskem (Šmarje pri Jelšah). Oče se je vrnil od partizanov kot invalid, breme skrbi za družino je padlo na materina ramena. Ko je bil Franček star dve leti, so ga izročili tetam in njihova hiša je bila njegov stalni dom. Od tod je hodil v šolo v Šmarje, pred poukom je vsako jutro stregel pri maši župniku Jakobu Richterju, učenemu duhovniku, ki mu je bil drugi oče, prijatelj in učitelj. Leta 1956 je v Celjskem dnevniku izšel dopis: »V okolici Šmarja pri Jelšah živi že več let pri svojem sorodniku deček revnejše kmečke družine, ki je dopolnil dvanajsto leto starosti in obiskuje 4. razred osnovne šole. Deček je zelo nadarjen, razgledan in igraje obvlada šolsko snov. Izredno rad čita knjige, ki mu jih posoja šmarski dekan, pa tudi sam poseduje že lepo zbirko knjižnih del. Četudi je telesno šibak, mu ni odveč nobena žrtev, ko vstaja ob četrti uri in odhaja v 45 minut oddaljene Šmarje, da ministrira v cerkvi.«
S sestro Treziko pri prvem svetem obhajilu.  - Ob zaključku osemletke s profesorjem Vladimirjem Kavčičem.   - Fanček Križnik kot bogoslovec in novomašnik. - Mašniško posvečenje je prejel po rokah škofa Maksimilijana Držečnika leta 1971.
Franček je bil glavni pisec šolskega glasila Šmarski rod, katerega mentor je bil profesor slovenščine Vladimir Kavčič. Po končani osnovni šoli je šel leta 1960 v semenišče v Zadar. Od tam je šestnajstletni fant z modrostjo zrelega moža pisal: »Šel sem iz svojega prepričanja, iz svoje lastne želje v semenišče, z zavestjo, da bom lahko kot duhovnik svojemu večno trpečemu slovenskemu narodu pomagal v veri in kulturi. To so moje čiste, iskrene, Bogu vdane želje.« Po maturi leta 1963 je odšel k vojakom v Skopje, ki ga je po hudem potresu pomagal obnavljati. Ko je odslužil vojaščino, se je jeseni 1965 vpisal v ljubljansko bogoslovje, ki je bilo tiste čase polno navdušenih fantov iz vseh koncev in krajev naše lepe domovine, rojenih iz mučeniške krvi.

V SLUŽBI RESNICE IN SVOBODE
Toda v Ljubljani ni ostal dolgo. Izredno nadarjenega in srčno dobrega Frančka je tedanji mariborski škof Maksimilijan Držečnik poslal na študij v Rim, kamor se je lahko napotil šele leta 1966, ko so mu odobrili potni list. Na papeški univerzi Gregoriana je študiral do leta 1969, ko je v neprijetnih okoliščinah moral zapustiti večno mesto. V rimskem obdobju je sodeloval pri listini Slovenija 1968, kam?, dokumentu zgodovinske vrednosti, ki ga je skupina slovenskih akademikov Ypsilon naslovila na slovensko javnost iz Rima, v njem pa dejansko napovedala vse to, kar smo več kot dvajset let kasneje doživeli z osamosvojitvijo. Študij je nadaljeval v Münchnu. »Še nikoli mi ni bilo žal, da sem odšel iz Rima,« je od tam pisal svoji mami.
Šmarje pri Jelšah, domača župnija.   - Med šmarsko mladino.  - S profesorji.
»Božja Previdnost vedno vse tako ukrene, kot je za nas nespametne ljudi najboljše.« Leta 1971 je po rokah blagega škofa Maksimilijana Držečnika prejel mašniško posvečenje in se pridružil zboru 53 novomašnikov, ki so tisto leto razveselili Cerkev na Slovenskem. Za novomašno geslo in svoje duhovniško vodilo je izbral Jezusove besede: »Nisem prišel klicat pravičnih, ampak grešnike.« Po novi maši se je vrnil h knjigam, da bi dokončal doktorsko tezo. »V Ljubljani že čakajo name,« je leta 1975 pisal prijatelju Frančku Smoletu. Eno polno leto (1978–79) je urejal Družino – v službi resnice in svobode. V pismu omenjenemu prijatelju je zapisal: »Tisti redki izbranci v zgodovini, ki so si drznili vreči svetu resnico v obraz, so to svoje zaletavanje v zid tako ali drugače drago plačali. Resnica, ki je Kristus, se spričuje le na Njegovem križu. Resnica je netivo, je dinamit, je meč, je ofenziva proti laži, sebičnosti, hudobiji, nasilju. Resnica je revolucija svobode in pravice.« Mar ni to slutnja tistega, kar se je zgodilo 28. marca 1980 na cesti blizu Münchna? »So smrti, ki nas pretresejo do dna srca, kakor da se je z njimi zrušil del zgodovine, smrti, ki jim nekako na moremo verjeti,« je ob odprtem grobu dejal prošt Jožef Smej.

DVE OBLETNICI: ALOJZ REBULA, FRANČEK KRIŽNIK
Pred sto leti (20. julija 1924) se je v Šempolaju pri Trstu rodil Alojz Rebula, eden naših največjih besednih umetnikov, dvajset let kasneje (17. julija 1944) pa je v revni kmečki hiši blizu Šmarja pri Jelšah zagledal luč sveta Franček Križnik, srčen duhovnik in prodoren mislec, ki je žarel v ljubezni do slovenstva in krščanstva. Drug drugega sta hvaležno spoštovala. »Umetnik je zame skrivnost, ki se ji je treba približevati z nekim svetim strahom in spoštovanjem. Že od mladosti sem je bil pisatelj zame isto kot duhovnik,« je Križnik izpovedal v pismu Rebuli julija 1976, kmalu po prvem srečanju. Rebula pa je priznal: »Franček Križnik je bil eno od mojih velikih življenjskih srečanj ... V moje medleče zamejsko obnebje je zarezal kot meteor pristnosti in poguma.« Vse trenutke prijateljevanja z njim od oktobra 1975 do marca 1980 je zapisoval v svoj dnevnik. »Frančkov obisk zmeraj prinese praznik v hišo.« »Franček, to ni obisk, to je praznik v hiši.« Franček je »fant, kakršne danes Slovenija proizvaja enega na petsto tisoč«. Sobota, 29. marca 1980: »Ko zvečer odprem prijatelju Mariju, ga vidim vsega bledega. Saj novica, s katero prihaja, je pretresljiva, da bolj ne bi mogla biti: Franček je umrl v prometni nesreči pri Münchnu, skupaj z bogoslovcem Kastelicem ... Prva misel: atentat ...«
Predavatelj v Dragi. - Skupaj z mamo. - Alojz Rebula v Šmarju ob spominu na Frančka ob 10-letnici smrti. - Prijatelj Franček Smole je po Križnikovi nesrečni smrti pri založbi Družina objavil zbornik o njegovem življenju; s pomenljivim naslovom Zaustavljeni David.
Ob deseti obletnici Frančkove smrti je bilo v Šmarju pri Jelšah spominsko slavje. Alojz Rebula je z veseljem sprejel vlogo slavnostnega govornika, čeprav se je s Križnikom poznal le šest let in od njega hrani samo pet pisem. Zakaj? »Dejansko sem v tem majhnem in čokatem Štajercu svetlega panonskega obraza in ognjevite kretnje naletel na spoj intelekta in srca, kulturne in etične razsežnosti, politične zrelosti in civilnega poguma, kakršen se javlja na Slovenskem nekajkrat na stoletje.«

 S. Čuk, Obletnica meseca, v: Ognjišče 7 (2024), 42-43.