Josip Gruden

* 14. februar 1869, Ljubljana, † 1. oktober 1922, Ljubljana

Zgodovina, njegov najljubši šolski predmet

Nekdaj so čevljarji in krojači veljali za "modrijane", ker so pri svojem umirjenem poklicnem delu imeli veliko časa za razmišljanje; v njihove delavnice je prihajalo mnogo ljudi, ki so jim lahko posredovali svoja "modrovanja". Lepo jim je bilo prisluhniti, ko so govorili o preteklosti. Te sreče je bil v otroških letih deležen tudi mož, ki vam ga predstavljamo. Josip Gruden se je rodil 14. februarja 1869 v Ljubljani (ker je bil rojen na dan sv. Valentina, so k Josipu dodali še ime tega svetnika). Njegov oče Andrej je bil čevljar, doma iz Idrije. Morda se je družina po Josipovem rojstvu vrnila v Idrijo, kajti tam je Josip hodil v ljudsko šolo. Gimnazijo pa je obiskoval v Ljubljani. Bil je dober učenec, izredno pa mu je bila srcu zgodovina, kar potrjujejo skoraj same odlične ocene iz tega predmeta.

Po maturi leta 1888 je vstopil v ljubljansko bogoslovje in bil 23. julija 1893 posvečen v duhovnika. Kot kaplan je služboval najprej na Bledu, zatem na Igu, pa spet na Bledu, v Mošnjah in na Brezjah ter v Šmartinu pri Kranju. Na vseh teh službenih mestih je pridno študiral in leta 1897 dosegel na univerzi v Gradcu doktorat iz bogoslovja. Nekaj časa je bil prefekt, nato pa ravnatelj dijaškega zavoda Alojzijevišče v Ljubljani. V letih 1904-1911 je bil profesor za zgodovino in cerkveno pravo v ljubljanskem bogoslovju. Nato je postal stolni kanonik, škofijski nadzornik za verouk na srednjih šolah. Vodil je tudi mnoge druge škofijske ustanove. Leta 1917 mu je težka bolezen vzela zmožnost za vsako delo. Božja dekla smrt ga je obiskala 1. novembra 1922, na praznik Vseh svetnikov.

Zgodovina slovenskega naroda, njegovo življenjsko delo

Seznam spisov zgodovinarja Josipa Grudna je izredno dolg. Že na začetku je razložil svoje nazore o zgodovini kot znanosti. Glavni dejavniki v zgodovini so mu: Bog, narava in človek. V zgodovini časov po Kristusu vidi s sv. Avguštinom središče zgodovine v delovanju Cerkve.

Josip Gruden se je najprej poglobil v filozofijo zgodovine, potem je šel na delo kot profesor in pisatelj zgodovine. Zato so njegove razprave, študije in zgodovinske knjige temeljite in so mnogo vplivale na slovenske izobražence pa tudi na preprosto ljudstvo. Temu je spregovoril predvsem s svojo Zgodovino slovenskega naroda, ki jo je napisal po naročilu Mohorjeve družbe, najstarejše slovenske knjižne založbe. To Grudnovo življenjsko delo je izšlo v šestih zvezkih (skupaj 1088 strani) v letih 1910-1916. Tedaj je Mohorjeva družba štela okoli 90.000 članov, zato je Grudnova poljudna zgodovina prišla v skoraj vsako hišo na Slovenskem.

Zgodovina je izhajala v snopičih. V prvem je pisatelj bralcem razložil svoj načrt: "V obliki zgodovinskih sik in povesti hočem opisati značilne dogodke in osebe iz naše preteklosti, pri tem pa upoštevati prav tako politično kakor tudi kulturno in cerkveno zgodovino... Vso zgodovinsko snov nameravam prilično obdelati v petih zvezkih. Prvi opisuje približno prvo polovico srednjega veka (6. do 12. stoletje), drugi bo slikal osebe in razmere, kakršne so bile proti koncu srednjega veka; tretji bo obdeloval dobo luteranstva in katoliške reformacije, četrti 17. in 18. stoletje, peti najnovejši čas." Svojega načrta zaradi bolezni ni mogel uresničiti; kasneje (1928-1934) jo je po njegovih zamislih dokončal zgodovinar dr. Josip Mal.

Zgodovinar samouk, skrben iskalec virov

Grudnovo Zgodovino slovenskega naroda so bralci hvaležno sprejeli. "Ako kedaj katero knjigo, pozdravlja slovenski narod le-to z največjim veseljem... Slovenec bo po tej knjigi šele spoznal svojo zgodovino in se bo zavedel pomena slovenske narodnosti... Iz takih spisov se bodo ljudje učili spoznavati, da imamo i mi svojo zgodovino in da se nam doslej ni povedalo, kako je ta zgodovina slavna." Josip Gruden je znal to ljudem povedati preprosto in vsem razumljivo. Priznani slovenski zgodovinar Bogo Grafenauer je o njem zapisal: "Josip Gruden je bil zgodovinar samouk, kot so bili vsi naši zgodovinarji do srede 19. stoletja. Gotovo je imel velik dar in veliko pridnost za to delo, ki ga je opravljal ob različnih duhovniških zaposlitvah, saj se tudi pouk cerkvene zgodovine in cerkvenega prava v bogoslovju, ki ga je opravljal osem let, ni posebej skladal s posebnim področjem zgodovine Slovencev."

O njegovi Zgodovini slovenskega naroda Grafenauer piše, da "prikazuje skoraj izključno 'politično kakor tudi kulturno in cerkveno zgodovino', medtem ko gospodarski razvoj močno zanemarja... Vendar je delo zaradi zbranega gradiva pomembno za vprašanja, ki jih je posebej obdelal... Poglavitni pomen njegovega dela je odkritje vrste novih virov za obdobje reformacije." V svoji knjigi Cerkvene razmere med Slovenci v 15. stoletju in ustanovitev ljubljanske škofije (1906) je objavil mnogo dotlej neznanih virov in zavrnil marsikatero zmoto. Ko je raziskoval vprašanje slovanskega bogoslužja pri nas, je šel iskat v furlanske arhive, v Benetke in nazadnje v vatikanske arhive, kjer je v enem tednu zbral ogromno gradiva, ki ga je potem s pridom uporabljal.

obletnica meseca 02_2009