France Avčin

* 6. oktober 1910, Ljubljana, † 21. februar 1984, Ljubljana

Že kot deček je okusil "opoj gora"

France Avčin se je rodil 6. oktobra 1910 v Ljubljani, kjer je tudi nabiral znanje od ljudske šole vse do univerze. Posebno šolo, ki ga je oblikovala za vse življenje, mu je nudil oče, ki ga je jemal s seboj, ko je v bohinjskih hribih meril gozdove in tako je že pri desetih letih okusil "opoj gora", ki ga je očaral za vse življenje. Po osnovni in srednji šoli je študiral elektrotehniko na univerzi v Ljubljani in tam leta 1935 diplomiral. Po diplomi je opravljal prakso v Strojnih tovarnah in livarnah v Ljubljani, kot asistent v elektrotehničnem inštitutu univerze je pripravljal doktorat iz tehničnih ved. Za doktorja tehniških znanosti je bil promoviran 24. junija 1939. Konec leta 1941 je bil imenovan za docenta na tehniški fakulteti univerze v Ljubljani. Leta 1944 je bil v komisiji za obnovo države po drugi svetovni vojni, leta 1945 je bila nekaj časa v trgovinski misiji v Švici in od tam se je vrnil s težkim motorjem, ki so ga vsi občudovali in mu ga zavidali. Od leta 1945 je redno predaval na ljubljanski fakulteti za elektrotehniko in s svojimi znanstvenimi dosežki je zaslovel po svetu. Znanstveno se je ukvarjal tudi z alpinistično opremo, predvsem s preizkušanjem plezalnih vrvi. Bil je pobudnik za ustanovitev komisije za varnost materiala pri mednarodni planinski zvezi. Kot uspešen gornik je bil leta 1946 izvoljen za prvega predsednika obnovljene Planinske zveze Slovenije (PZS). V svojem nagovoru je poudaril, da se naša planinska organizacija lahko brez zadrege meri z drugimi, celo s Švico, klasično deželo alpinizma. "Slovenske gore so med najlepšimi v Alpah," je dejal, "in planinstvo je srčna zadeva našega naroda."

Doktor tehniških ved in izumitelj

France Avčin je vso svojo službeno dobo od leta 1945 vse do upokojitve leta 1975 posvetil pedagoškemu in znanstvenemu delu na univerzi in s svojim delom vidno prispeval, da so drugod bolje poznali ime naše slovenske domovine. Njeno slavo je pel tudi kot mednarodni planinski funkcionar pri Svetovni alpinistični organizaciji, pri kateri je dolga leta vodil znanstveno preizkušanje plezalne opreme in pri tem dobil izredna priznanja uglednih tujih alpinistov. "Avčin je pravzaprav edini slovenski alpinist, ki je s svojim delom za alpinizem, za plezalsko opremo in varnost dosegel mednarodno priznanje, ugled," je ob njegovi sedemdesetletnici zapisal Tine Orel. Kot gorski reševalec si je veliko prizadeval za varnost planincev in za njihovo opremo. Izumil je nove dereze "avčinke", znane so tudi njegove "najlonke" (prve povojne plezalne vrvi). Kot znanstvenik in mednarodno priznani strokovnjak na področju elektrotehnike je patentiral izum magnetnega jedra s spremenljivo zračno režo in izoblikoval zamisel za izboljšavo elektronskega magnetoskopa. Izpopolnjeval je tudi elektromedicinske naprave. Ukvarjal se je tudi z balistiko - preučevanjem streljaštva, in izdelal je lovsko kroglo ABC, ki naj tako lahko kot težko divjad zanesljivo usmrti tako, da živali ne trpijo. Slavo Sloveniji je pridobil tudi kot planinski funkcionar. Pri svetovni alpinistični organizaciji je dolgo vodil znanstveno preizkušnjo plezalne opreme. Preplezal je vse slovenske gore in mnogo tujih vrhov, o svojih gorniških izkušnjah je znal čudovito predavati, besede je bogatil s slikami, ki jih je na svojih poteh po gorah posnel. Veliko je pisal v Planinski vestnik in izbrani sestavki so izšli v knjigi Kjer tišina šepeta, ki nedvomno pomeni svojevrsten vrh slovenske planinske literature.

Lovec s srcem in varuh narave

V mladih letih se je po očetovem zgledu hotel posvetiti gozdarstvu, pa se je odločil za elektrotehniko. Kot ljubitelja Narave (vedno je pisal to besedo z veliki začetnico) ga je omrežil tudi lov. Rad je povedal: "Najlepše od lova je samota." Lov mu je nudil priložnost za razmišljanje in tako se mu je utrnila prenekatera življenjska modrost. "Če se hočemo rešiti," je zapisal, "je le ena pot. Poleg najvišjega znanja se bo treba zopet učiti navadnih starih življenjskih modrosti, zopet prisluhniti velike vseobsegajoči Naravi. Šele ko bo človek znova sposoben dojeti lepoto jasne noči, bo spet zdrav." Kot lovec se je vedno zavzemal za "kulturen" lov, z visoko lovsko etiko in moralo. O tem je napisal številne članke v revijo Lovec. Dosledno je zagovarjal human odnos do divjadi. Še v času, ko so šibre gospodarile tudi pri lovu na srnjad in drugo veliko divjad, je vneto zagovarjal lov s kroglo. Tako je nastala tudi njegova krogla ABC.

Bil je med prvimi, ki se je zavzemal za načrtno varovanje okolja, ki ga človek brezvestno uničuje. Klic k streznitvi je njegova knjiga Človek proti naravi (1969), ki jo je posvetil »mladini, da bi ozdravila človekov bolni svet«. O resni vsebini knjige govorijo naslovi poglavij, ki povejo, kako človek postopoma uničuje Zemljo, svoje bivališče. Po upokojitvi se je Avčin umaknil v svoje trentarsko pribežališče v Vrsniku. Z ženo Lilijano sta oskrbela slovenske prevode del dr. Juliusa Kugyja. Avčin je tudi raziskal in dokazal slovensko poreklo tega »pesnika naših Julijcev«. V Trenti se je Francetu Avčinu 21. februarja 1984 iztekel zadnji dan rodovitnega življenja.

(obletnica meseca 10_2010)