Štefan Modrinjak

* 23. december 1774, Središče ob Dravi, † 8. oktober 1827, Sv. Miklavž.

Na gostijo življenja, ki pa ni potekala vselej po njegovih željah, je vstopil dva dni pred božičem - 23. decembra 1774 v Središču ob Dravi. Prvo šolsko modrost je prejel v domačih krajih, potem pa je šolanje nadaljeval med kajkavci v Varaždinu (1788-1791), zatem pa najbrž tudi v Zagrebu. Kot gimnazijec je vedno govoril, da se hoče posvetiti posvetnemu poklicu. Toda pod pritiskom razmer se je po maturi odločil za duhovništvo. Bogoslovje je študiral v Gradcu, kjer je bil 20. septembra 1800 posvečen v duhovnika. Poldrugi mesec kasneje je nastopil službo kaplana v župniji Sv. Miklavž pri Ormožu, kjer je ostal manj kot pol leta. "Svoboden duh, bolj naklonjen življenjski radosti ko odpovedi, s svojim poklicem ni bil zadovoljen," je zapisal o njem Janko Glazer (Slovenski biografski leksikon). Vse kaže, da Štefan Modrinjak res ni bil duhovnik z vsem srcem. Škofija ga je pogosto premeščala in nikjer ni mogel "pognati korenin". Od Sv. Miklavža je odšel v Veliko Nedeljo, leta 1805 ga najdemo kot kaplana v Ormožu, zatem je bil provizor (upravitelj) pri Sv. Tomažu pri Ormožu, kjer je 10. julija 1806 postal župnik, 24. aprila 1814 je to župnijo (v tej župniji se je rodil pisatelj Ksaver Meško) menjal z župnijo Sv. Miklavž pri Ormožu, kjer je ostal do smrti 8. oktobra 1827. Večkrat si je nakopal sitnosti pri ordinariatu (škofiji), kjer je bilo v njegovi kartoteki zapisano, da je v javnem in zasebnem življenju nereden ("demoralisiert"). Vedno pa je veljal za dobrega gospodarja; ki je tudi sam rad prijel za delo. S pohvalo se omenja, da je bilo župnišče in gospodarsko poslopje pri Sv. Miklavžu ob njegovem prihodu podobno "razbojniški jami"; pa ga je v kratkem času lepo obnovil.

Kot škrjanec se tudi pevec poganja proti nebu

Nobenih zanesljivih podatkov ni, kdaj je Modrinjak začel pisati pesmi. Verjetno kot mlad duhovnik, ko je najprej "predeloval" Volkmerjeve upesnitve (Popevka od tobaka, Kmetički stališ, Napitna). Tudi njegove prve izvirne pesnitve so v glavnem samo nadaljevanje Volkmerja, tako po prozaični vsebini, kakor tudi po pomanjkljivi izbranosti, pogosto celo banalnosti v izrazu (Mož tuži prijatelji svojo ženo, Popevka od pet pijanih bab). Pozneje pa je napredoval in je prav prijetno domač v opevanju narave, kjer poje o jugu, ki se igra po lozah, o cvetočem sadnem drevju po goricah, o škrjancu, ki pozdravlja sonce. Kakor škrjanec se tudi pesnik poganja s hrupne zemlje proti nebu, da se sprosti v božji bližini. Hrepeni po doživetju čiste sreče, a je ne more doseči, ker je le "pleva in prah". Ta pesem (vključena v veliko antologijo slovenske lirike Živi Orfej - Ljubljana 1970) se začenja: "Tam, kjer čista sapca piše, / kjer se s traki zrak zlati, / tam škrjanec zmirom više / proti nebu se vrti." Ko govori o moči ljubezenskega čustva, se Modrinjak primerja s Petrarcom in njegovo ljubeznijo do Lavre, pa še z nesrečnim Abelardom, ki mu plamenečega nagnjenja do Heloize ni moglo pogasiti tudi najbolj kruto srednjeveško preganjanje. Svoje pesmi, ki jih odlikuje tudi gladka spretnost v verzu, je Modrinjak utegnil širiti le ustno in v zapisu. Precej tega je po njegovi smrti uničil neki uradnik iz sovraštva do slovanstva. Tiskanih je bilo le nekaj njegovih stvari in sicer dolgo po pesnikovi smrti.

Buditeljska "molitva na božico slovenko"

Modrinjak je bil narodni buditelj in preporoditelj. Prvo poročilo o teh njegovih stremljenjih imamo iz leta 1803: bil je med devetimi duhovniki vzhodne Štajerske, ki so se 30. novembra tega leta sestali pri Sv. Urbanu, da organizirajo delo za prečiščevanje slovenskega jezika. Modrinjak je svetoval, naj se najprej (pred slovarjem) izdelata "narodni pravopis" in slovnica. Modrinjak je sam prevzel izdelavo pravopisa in del slovarja, ker pa se je (zaradi šolanja v Varaždinu in Zagrebu) nagibal h kajkavskim Hrvatom, je načrt propadel. Kajkavskega izvora je tudi njegov črkopis. Za to področje se je znova ogrel pod vplivom Janeza Primica, profesorja slovenščine v Gradcu. Tedaj je želel, da bi se s pomočjo Jerneja Kopitarja obnovila "svetourbanska akademija" - družba ljudi, ki jim je pri srcu slovenski knjižni jezik. Glede tega je Modrinjak svoje poglede izpovedal v pesmi Molitva na božico Slovenko, za katero mu je po vsej verjetnosti dala pobudo Vodnikova Ilirija oživljena. Modrinjak se strinja z Vodnikom, naj se namesto kulturnega zastoja, sužnosti in brezpravnosti vrnejo Slovencem (in Slovanom) časi nekdanje slave in lepote. Enako preporoditeljsko miselnost izraža tudi znamenita poslanica, ki jo je Modrinjak zapel ob novi maši prijatelja Cvetka leta 1813. V njej je ostro obsodil narodno odpadništvo. Zapisal je besede, ki jih lahko podpišemo še danes: "Zadnji človek je na sveti, / ki svoj rod za nič drži... / Med Slovence naj ne hodi, / ki je prav Slovenec ne."

obletnica meseca 12_2004