Alma Karlin

* 12. oktober 1889, Celje, † 14. januar 1950, Pečovnik pri Celju

Koristno bom izpolnila vsak trenutek življenja

Karlin Alma1Alma Karlin se je rodila 12. oktobra 1889 v Celju. Oče Jakob Karlin je bil kmečki sin iz Tuncovca pri Rogaški Slatini, upokojeni major avstrijske vojske, mati Vilibalda Miheljak je bila hči prvega slovenskega notarja v Celju; ob njenem rojstvu je imel oče šestdeset, mati pa petinštirideset let. Oba starša sta bila slovenskega rodu, vendar so v družini govorili le nemško, kot je bilo tedaj običajno pri državnih uslužbencih. Zato Alma ni nikoli dobro govorila slovenskega jezika še manj pisala. Rodila se je s poškodovanimi nogami, z napol priprtim levim očesom, tako da je zdravnik dejal, da bo otrok verjetno duševno prizadet! Pa se je zelo zmotil! Ko je začela odraščati, je pokazala smisel za glasbo, za risanje, še najbolj pa za učenje tujih jezikov. Trinajstletna je prestala težke ortopedske operacije. Po končani srednji šoli je odšla v London, kjer je nadaljevala študij jezikov. Sklenila je, da bo koristno izpolnila vsak trenutek svojega življenja. Napravila si je "urnik": ob ponedeljkih se je učila norveščino, ob torkih francoščino, ob sredah angleščino in latinščino, ob četrtkih danščino, ob petkih italijanščino in švedščino, ob sobotah je obiskovala svoje azijske prijatelje, ob nedeljah je imela ure španščine in ruščine.

Karlin Alma2Preživljala se je kot prevajalka in s poučevanjem jezikov. Leta 1914 je v Londonu z najvišjimi ocenami opravila izpite iz osmih tujih jezikov. Po začetku prve svetovne vojne avstrijski državljani v Angliji niso bili zaželeni, zato je odšla na Norveško, od tam pa v Švedsko, kjer se je odločila, da bo potovala po svetu in postala pisateljica.

"Po svetu hočem potovati, uživati in gledati"

Spomladi 1919 se je vrnila domov v Celje. Ustanovila je šolo za tuje jezike in začela s pripravami na potovanje okoli sveta. Urila se je v slikanju, učila se je zemljepisa, zgodovine, naravoslovja, botanike in zoologije. Sestavila je slovar desetih jezikov, med katerimi je bil tudi slovenski, ki ji je potem služil na poti okoli sveta. 24. novembra 1919 se je z nekaj malega denarja, s pisalnim strojem "erika" in s svojim slovarjem s celjske železniške postaje odpeljala proti Trstu.

Karlin Alma3Tedaj je bila prepričana, da bo potovanje trajalo največ tri leta. Nameravala je iti naravnost na Japonsko, toda zadnji hip se je premislila in odšla v Južno Ameriko. Tako se je začelo potovanje, ki je trajalo dobrih osem let, do januarja 1928. V Peruju je doživljala črne dneve, v Panami se je v upravi prekopa zaposlila kot prva ženska sodna prevajalka; tam se je srečala z vudujskimi čarovniki. Preko Srednje Amerike je odšla Združene države Amerike, od tam pa na Havaje, ki so bili njen prvi daljši postanek. Prevajala je za muzej v Honoluluju in si s tem zaslužila denar za nadaljevanje poti. Po letu dni je odpotovala na Japonsko. Življenje v deželi vzhajajočega sonca je bilo najlepši del njenega potovanja: dobila je delo na nemški ambasadi v Tokiu in si dodobra ogledala Japonsko. Navdušena je bila nad Novo Zelandijo. Na Novih Hebridih se je srečala z ljudožerci. Nova Gvineja je bila v tistem času na meji znanega sveta. Iz vseh dežel, ki jih je obiskala, je prinesla domov "spominke" - značilne predmete. Večina teh je zbranih v Zbirki Alme Karlinove v celjskem muzeju. Domov se je vrnila januarja 1928 na prošnjo svoje umirajoče matere vsa bolna, shujšana in obubožana.

Med njenimi spisi so najboljši potopisi

Karlin Alma4Obiskane dežele je Alma podrobno preučila, od zgodovine in splošnega ter duhovnega izročila do drugih podrobnosti dežel. Vse kraje je tudi natanko skicirala ali naslikala v številnih beležkah. Zelo se je zanimala za družbeni položaj žensk, predvsem pa je preučevala starodavna verska izročila. Te svoje zapiske je po vrnitvi domov "pretočila" v knjige - potopise, romane in etnološka dela. Največ knjig je izdala v desetletju 1928 do 1938. V tisku je izšlo 22 njenih knjig, vse so napisane v nemščini (nekatere v več izdajah in tujih prevodih), okoli 40 daljših besedil pa ostalo v tipkopisu. Napisala je nešteto člankov s poljudnoznanstveno vsebino. Zapustila je tudi številne pesmi, notne zapise in risbe.

Po sodbi poznavalcev so med njenimi spisi najboljši potopisi, ki so bili tudi največkrat tiskani in prevedeni (v slovenščino so prevedene njene knjige Samotno potovanje, Japonska novela, Doživeti svet). "V potopisih Alme Karlinove ne gre zgolj za naštevanje in opisovanje dežel in krajev, marveč je v središče dogajanja vedno postavljen človek," piše Zmago Šmitek. "Pisateljica je iskala, nakazovala in reševala življenjske probleme v posameznih kulturah. Zato imajo njena dela kljub poljudnosti etnološki značaj." Na splošno so knjige Alme Karlinove doživljale priznanja med bralci in kritiki.

Ob začetku druge svetovne vojne je Almo Karlinovo aretiral gestapo in bila je poslana v koncentracijsko taborišče, od koder ji je uspelo zbežati na osvobojeno ozemlje. Po vojni oblasti niso hotele imeti ničesar s pisateljico, ki je pisala nemško. S prijateljico Theo Gamelin sta v revščini živeli na hribu Pečovnik nad Celjem, kjer je Alma 14. januarja 1950 končala svoje življenje. Pokopana je na Svetini.

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (2009) 10, str. 76.

Zajemi vsak dan

Božji mir je resda najprej Božji dar, a je tudi sad našega truda, našega dela, našega boja, našega prizadevanja za notranjo luč in svobodo.

(Janez Zupet)
Torek, 11. December 2018

Ognjišče na Facebooku

Na vrh