Jože Udovič

* 17. oktober 1912, Cerknica, † 5. november 1986, Ljubljana

Težko breme bridkega otroštva

Jože Udovič je napisal razmeroma malo vedrih pesmi, kar lahko pripisujemo njegovi bridkemu in otožnemu otroštvu. Rodil se je 17. oktobra 1912 v Cerknici, kjer je oče Josip, izučen trgovec, kupil enega od dveh značilnih cerkniških obrambnih stolpov in v njem uredil stanovanje in trgovino. Mati Antonija je prišla v zakon z izkušnjo popolne sirote. Za Jožetom se je leta 1914 rodil še Leon. Ko je izbruhnila prva svetovna vojna, je moral oče na fronto, skrb za majhna otroka je padla na ramena matere, ki pa je leta 1917 umrla, pred njo pa tudi bratec Leon. Za siroto Jožeta se je zavzela neka dobra žena. Ko se je oče po vojni vrnil, se je vnovič poročil (v tem zakonu se je rodilo še osem otrok). Plašni Jože je dobil mačeho, ki je bila stroga in trda. V šolo je začel hoditi v Cerknici, zatem pa v Starem trgu, kamor so se preselili. Peti razred je končal z odliko in vpisal se je Škofijsko klasično gimnazijo v Šentvidu nad Ljubljano. Med šolanjem ga je podpiral duhovnik Andrej Lavrič, sorodnik njegove mačehe. Po končani nižji gimnaziji je zbolel in ostal eno leto doma. Jeseni 1928 se je vrnil v Škofove zavode in nadaljeval šolanje. Po maturi junija 1932 bi se rad vpisal na slavistiko, toda materialne okoliščine so ga prisilile, da se je vpisal na teologijo, toda ob koncu študijskega leta e izstopil in postal študent slavistike. Do tedaj je kot obliko svojega priimka navajal Udovč, od tu naprej pa Udovič. V Ložu se je leta 1936 zbližal s Pepco Zajc, uradnico na tamkajšnjem sodišču. Študij slavistike je končal šele septembra 1940. Med študijem se je po posredovanju prijatelja Janeza Gradišnika pridružil skupini okrog Kocbeka, ko se je začela druga svetovna vojna, se je s Kocbekovimi krščanskimi socialisti vključil v odpor proti okupatorju.

Občutljiva pesniška narava trpi silneje

»Prepričan sem, da so bila medvojna leta Udoviču hudo duševno breme in vir mnogih bridkih doživetij,« je zapisal Janez Gradišnik. »Njegovo občutljivo pesniško naravo so pač močno prizadevale grozote, ki jih je videl okoli sebe, in nekateri doživljaji so morali zapustiti v njem nezaceljene rane.« Več kot eno leto je bil jetnik v italijanskem taborišču Gonars, nato pa do konca vojne v partizanih kot krščanski socialist. V svojih pesmih, napisanih v tem času, malo govori o bojih in zmagah, več pa o žrtvovanju, bridkostih in trpljenju.

Pesniti je začel že kot gimnazijec. Prve pesmi je objavljal v Domačih vajah, rokopisnem glasilu višješolcev. Sprva je bil pod vplivom Župančiča, toda kmalu je našel svoj osebni pesniški izraz. Kot študent je sprva sodeloval pri reviji Dom in svet, kjer je poleg pesmi začel objavljati zanimivo serijo novel iz loškega življenja. Po objavi Kocbekovega Premišljevanja o Španiji (1937) je prišlo do krize Doma in sveta. Kocbek je ustanovil svojo revijo Dejanje in Udovič je objavljal v njej. Kasneje najdemo njegove pesmi v raznih drugih revijah. Za Udovičev pesniški razvoj je bilo najpomembnejše srečanje z moderno zahodno poezijo, s katero sta ga seznanjala Kocbek in Gradišnik. Svojo prvo pesniško zbirko Ogledalo sanj leta 1961. V knjigo je uvrstil najboljše sadove svojega dvajsetletnega ustvarjanja. »Lirike Jožeta Udoviča ne bo adekvatno, do kraja razumel, kdor ne začuti, kako je njeno neimenovano, nedoločeno ozadje doživljanja absolutnega,« je zapisal Vladimir Truhlar. Za to zbirko je Udovič leta 1962 prejel Prešernovo nagrado. Po dolgem premoru sta izšli še dve njegovi knjigi poezije: Darovi (1975) in Oko in senca (1982). Leta 1988 je Cankarjeva založba pod naslovom Pesmi natisnila celotni Udovičev pesniški opus.

Njegovi prevodi so jezikovne mojstrovine

Že med vojno je Jože Udovič delal v Znanstvenem institutu, v katerem je bil odgovoren predvsem za knjižnico. Po vojni se je ta institut razdelil na dva, Udovič je dodeljen Institutu narodne osvoboditve in imel uradni naziv arhivar bibliotekarsko-arhivske stroke. 5. novembra 1947 se je poročil: cerkvena poroka je bila v Plečnikovi cerkvi sv. Mihaela na Barju. Mlada zakonca sta dobila stanovanje na Vrtači. Od leta 1949 je bil svobodni književnik in takrat se je začela njegova naporna, a uspešna pot prevajalca. Udovič spada med najboljše slovenske umetniške prevajalce novejšega časa. Tako kot njegove izvirne pesmi, tudi njegovi prevodi pesmi in proze iz svetovne književnosti razodevajo njegovo skrb za lepoto jezika. Ob njegovih prevodih poezije španskega pesnika Garcia Lorca (Pesem hoče biti luč, 1958) se je navdihovala cela generacija slovenskih pesnikov. Prevedel je tudi številna prozna dela (Hesse, Kafka. Laxness), pa tudi veliko dramskih umetnin. Delom, ki jih je prevajal, je pisal tudi uvodne in spremne besede. V prvem obdobju svojega ustvarjanja je pisal prozo (izbrane novele so izšle v knjigi Spremembe, 1991). Leta 1981 postal dopisni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, maja leta 1985 pa je bil izvoljen za rednega člana SAZU. Kljub težki bolezni se je udeležil slovesnosti podelitve diplom novim članom. Njegovo zdravstveno stanje se je naglo slabšalo. 23. septembra 1986 je Udovičeva žena prosila p. dr. Romana Tominca, naj ga obišče, kar se je zgodilo naslednji dan. Pesnik je po hudem trpljenju umrl 5. novembra 1986, 7. novembra je bil cerkven pogreb na ljubljanskih Žalah v družinskem krogu. Ob prvi obletnici smrti so na Udovičevi rojstni hiši v Cerknici odkrili spominsko ploščo.

obletnica meseca 10_2012