Simon Jenko

* 27. oktober 1835, Podreča pri Mavčičah, † 18. oktober 1869, Kranj

Njegovo vse prej kot srečno življenje se je izteklo malo pred dopolnjenim 34. letom. Že na svet je prišel (za tiste čase) "za­znamovan": 27. oktobra 1835 se je rodil v Podreči na Sorškem po­lju (župnija Mavčiče) kot nezakonski sin gruntarske pastorke in bajtarja, ki je bil ob njegovem rojstvu še vojak. Ko je oče Jožef "odslužil cesarja", sta se z mamo Mino poročila in družina se je kmalu preselila v Praše, kjer je oče kupil manjšo kmetijo in tam je občutljivi Simon preživljal svoje otroštvo. Leta 1842 je pre­stopil prag ljudske šole v Smledniku, že naslednje leto pa je šel na normalko v Kranj, ki jo je dokončal leta 1847. Jeseni te­ga leta ga je stric frančiškan p. Nikolaj Jenko vzel k sebi v Novo mesto, kjer je vstopil v gimnazijo. Hrano si je sprva slu­žil kot samostanski "hlapčič", zatem pa s poučevanjem. Bil je od­ličen dijak, vedno med prvimi v razredu, tudi po zaslugi p. Ni­kolaja, ki je bil profesor na frančiškanski gimnaziji in je skrb­no nadziral njegovo izobrazbo, zlasti v modernih jezikih. Stric Nikolaj je oslepel in bil leta 1853 prestavljen v samostan v Kam­nik in tedaj je Simon šel v Ljubljano, kjer je končal zadnja dva gimnazijska razreda.

Tam se je z nekaterimi narodno zavednimi in literarno nadarjenimi sošolci povezal v literarni krožek Vaje, ki je izdajal tudi rokopisno glasilo z enakim naslovom. Po matu­ri se je zaradi revščine "zatekel" v celovško bogoslovje, kjer pa je ostal le eno leto, ker ni čutil veselja do duhovniškega poklica. Dobil je Knafljevo štipendijo in odšel na Dunaj študi­rat pravo, vendar študija ni dokončal. Leta 1863 se je vrnil v domovino in se zaposlil pri notarjih v Kamniku in Kranju. Ob de­Iu je študiral za izpite: tri je uspešno opravil, četrtega pa za­radi bolezni ni več zmogel. Omahnil je 18. oktobra 1869.Po sodbi literarne zgodovine je Simon Jenko ob Franu Levstiku najpomembnejši slovenski pesnik na prehodu iz romantike v reali­zem.

Pesniti je začel zelo zgodaj. "Močan lirski nagon, ki se je še krepil iz zgodnjih (ljubezenskih in drugih) razočaranj po­nosnega in revnega mladeniča ter iz njegove velike načitanosti, je vodil Jenka nekako že od četrtega gimnazijskega razreda, da je poskušal urejati svoja nemirna čustvena in miselna razpolože­nja v besede in verze" (Anton Slodnjak). Njegova prva pesem (Bu­čelji pik) je bila objavljena leta 1851 v Janežičevi Slovenski Bčeli. Posebno živahno je pesnil v Ljubljani, ko se je kosal s tovariši "vajevci". V Vajah so zapisane nekatere njegove najlep­še pesmi (Slovenska zgodovina, Samo, Adrijansko morje, Pobrati­mija). France Bernik, najboljši poznavalec pesniškega dela Simo­na Jenka, govori o "treh virih, iz katerih se je napajala Jenko­va lirska pesem". Prvi vir je bilo domoljubno čustvo: sprva je v svojih pesmih posegal "v dogajanje slovanskih narodov, v dalj­no preteklost in neznano utopično prihodnost naših bratov po kr­vi", kasneje pa se je osredotočil na slovenski narod in na nje­govo usodo v avstroogrski monarhiji. Drugi vir navdiha je bila ljubezen do ženske (Obujenke), predvsem neuslišana, nedosegljiva ljubezen. V njegovi ljubezenski liriki prevladuje čutnost in to je eden od razlogov, da je uradna kritika Jenkove Poezije leta 1865 zavrnila (tedaj je pesnik umolknil). Tretji in najgloblji vir pa je narava, "predvsem narava pesnikovega rojstnega kraja". Iz tega vira je privrel njegov čudoviti ciklus Obrazi, s katerim hoče pesnik povedati: "Vesolje je najvišja in trajno obstojna resničnost, človeško bivanje v svetu pa je v nasprotju z naravo krakotrajno in nično" (France Bernik).

Pravi "življenjski poklic" Simona Jenka je bil pesnik in res je kot tak dosegel svojo najvišjo ustvarjalno moč. Pesniki po­navadi veljajo za "neživljenjske" ljudi, ki se v vsakdanjih za­devah ne znajdejo. Jenko ni bil tak, saj je dokaj uspešno deloval v javnem življenju: med drugim je bil soustanovitelj narodne či­talnice v Kamniku in njen prvi tajnik. Pisal je govore in domo­ljubne verze za razne proslave, udejstvoval se je kot režiser ljudskih veseloiger, ve povedati France Bernik. Kot besedni umetnik se je poskusil tudi v pisanju proze. Leta 1858, ko je imel Jenko triindvajset let, je v Janežičevem Slovenskem glasni­ku izšlo troje njegovih proznih del: romantična povest Spomini, ki že vsebuje tudi realistične prvine, kar je od pisateljev zah­teval Levstik v svojem literarnem programu. Pripovedovanju v Spo­minih sta sledili novela Jeprški učitelj, kjer zasledimo avto­biografske prvine: učitelj in ogranist, junak te zgodbe, je žr­tev svoje loterijske strasti, za katero je "bolehal" tudi Jenko. Tilka je povest iz kmečkega življenja: pripoveduje o duševnem revčku, ki bi ga starši radi oženili. Na njihovo željo gre snu­bit, pa mu zmanjka poguma in pobegne izpred hiše nesojene neve­ste. V Jenkovih pripovednih delih je zaživel njegov smisel za hu­mor in ironijo, s katerim se je reševal v življenjskih težavah.

(obletnica meseca 10_1999)