Marija Kmet

* 31. januar 1891, Šentlovrenc na Dolenjskem, † 1. november 1974, Ljubljana

Pisateljica Marija Kmetova je na oder življenja stopila 31. januarja 1891 v Šentlovrencu na Dolenjskem, kjer se je rodila v številni družini nadučitelja Vincenca Kmeta. Imela je pet bratov in dve sestri. Ko je bilo Mariji komaj štiri leta, so izgubili očeta. Sirota Marija je preživela otroška leta pri stricu, ki je imel gostilno na Krtini pri Šentlovrencu. Mož je bil veseljak in je rad igral na klavir. Glasba je bila pri srcu tudi Mariji, ki je veselje do nje podedovala po starem očetu, vaškem organistu. Še bolj kot glasba pa so jo očarale knjige, ki jih je odkrila v zabojih na podstrešju. Ob branju je pozabila, da je samo preprosta deklica brez očeta: na krilih domišljije je poletela v čudovite svetove drugačne resničnosti. Že takrat se je v njenem srcu porodila želja, da bi tudi sama prijela za pero in bi tisto, kar v srcu doživlja, izpovedala drugim.

Prvo šolsko učenost je Marija nabirala v domačem Šentlovrencu, osnovno šolo je končala v Mariboru. Potem je pri redovnicah uršulinkah v Ljubljani obiskovala meščansko (srednjo) šolo. Odločila se je za učiteljski poklic in po končanem učiteljišču je opravila izpit iz jezikovno-zgodovinske smeri za pouk na meščanskih šolah. Devetnajstletna je dobila službo v takrat daljnem Trstu, kjer je devet let (1910-1919) poučevala na šoli sv. Cirila in Metoda in pri sv. Jakobu. Po prvi svetovni vojni so jo Italijani pregnali iz Trsta. Prišla je v Ljubljano in se naselila na Prulah, kjer je ostala vse do svoje smrti. Zaradi krhkega zdravja ni več poučevala, ampak se je posvetila zgolj pisateljevanju in prevajanju.

Pero je začela sukati že kot dijakinja. Ko ji je bilo štirinajst let je z nekaj sošolkami izdajala rokopisni list 'Lilija'. V njem je objavljala svoje prve literarne sestavke. S pesmimi in črticami se je oglašala tudi v otroških listih Angelček in Vrtec. Ko je od pisateljice Zofke Kvedrove, urednice lista Domači prijatelj iz Trsta, dobila svoj prvi honorar, je pripravila literarni večer. Kasneje je sodelovala tudi pri drugih listih: Slovanu, zagrebškem Ženskem svetu, Slovenskem narodu. Največ njenih leposlovnih del je izšlo v reviji Ljubljanski zvon v letih 1912-1923. Več svojih črtic, novel in povesti je izdala tudi v samostojnih knjigah. Prva je izšla leta 1920 z naslovom Bilke. Še ko je bila v Trstu, je napisala igro (dvodejanko) Mati, ki govori o odnosu matere do prizadetega otroka, in je bila z uspehom uprizorjena najprej v Trstu in nato v Ljubljani.

Sledila je povest Helena (1921), ki je bila prevedena tudi v češčino. Leta 1925 je izšel njen osebno izpovedni roman v metežu, naslednje leto pa zbirka črtic Večerna pisma, knjiga religioznih izpovedi in premišljevanj, pesmi v prozi. Po vrnitvi iz Assisija je leta 1926 za Mohorjevo družbo napisala knjigo Sv. Frančišek Asiški. Svojo dušo je iskreno razkrila v avtobiografski izpovedi Moja pota (1933). V času med obema vojnama, ko je veljala za vodilno slovensko pisateljico, je sodelovala pri mnogih slovenskih revijah katoliške smeri, največ pri Mladiki, ki jo je izdajala Mohorjeva družba in jo je urejal pisatelj F. S. Finžgar. Nekaj časa je bila sourednica in objavljala je črtice, novele, pisala je o materinstvu, modi, gospodinjstvu, negi žene in knjižne ocene.

Kmetova je tudi veliko prevajala, največ iz ruščine in nemščine. Posebej velja omeniti njen prevod Kristusovih legend švedske pisateljice Selme Lagerlöf, ki so izšle pri Mohorjevi (1927).

Čeprav ni ustanovila lastne družine, so bili vse življenje njena posebna ljubezen otroci. Njim je namenjena tudi njena zadnja knjiga Bureži-brbrači (1972), izbor krajše otroške proze. 'Lahko ste prepričani,' pravi Božidar Borko v spremni besedi, 'da vas bo pri tem branju spremljal hvaležen duh žene, ki ima za seboj več kot osemdeset let in ki je zmeraj ljubila mlade oči, zagledane v zgovorne črke dobrih knjig.'

(obletnica meseca 01_1991)