Janez Damascen Dev

* 15. januar 1732, Tržič, † 7. november 1786, Ljubljana

Menih, pesnik in akademik

Zibelka mu je tekla v Tržiču, tedaj cvetočem železarskem mestu. Rojen je bil 15. januarja 1732 v ugledni meščanski družini in pri krstu je dobil ime Anton Feliks. Domači so poskrbeli za njegovo šolanje. Brati in pisati se je najbrž naučil v rodnem Tržiču, kot doraščajočega mladeniča ga najdemo v jezuitskem kolegiju pri Sv. Jakobu v Ljubljani. Tam je bila popolna šestrazredna gimnazija, ki jo je tržiški dijak uspešno končal. Tedaj je njegova družina zašla v gmotne težave in najbrž je tudi to pripomoglo, da je Anton Feliks vstopil v red bosonogih avguštincev ali diskalceatov (ljudko "školcjatov"), ki so v Ljubljani imeli samostan tam, kjer je zdaj kavarna Evropa. Dobil je redovniško ime Joannes Damascenus - Janez Damascen. Kot član avstrijsko-češke province tega reda je bogoslovne študije končal na Dunaju, kjer je bil leta 1755 posvečen v duhovnika. Verjetno se je kmalu po posvečenju vrnil v Ljubljano in v ljubljanskem samostanu je bil lektor modroslovja in bogoslovja za študente svojega reda. Veljal je za zgovornega in družabnega meniha, vendar zaradi bolehnosti (mučil ga je protin) ni zahajal v družbo tedanjih ljubljanskih razsvetljencev, rad pa je sprejemal njihove obiske. Dobrodušni menih je v čustvenem zanosu tudi "koval" verze "sebi v veselje in uteho". Ko je bral pesnitev "Lenora" nemškega pesnika G. A. Burgerja, se je zavedel nizke cene svojega pesnikovanja in priznal, "da me je moj'ga petja sram". Pesniti je začel že pred izidom Pohlinove slovnice; zgledoval se je po latinskih klasikih in zlasti po avstrijskih domoljubnih pesnikih tistega časa. "Osrednji motiv pesniškega ustvarjanja mu je bilo rojstvo slovenske posvetne poezije," piše Anton Slodnjak in pripominja, da se "tudi v nabuhlosti Devovih priložnostnih verzov tu in tam zasveti sveža, skoraj realistična sličica, zablesti se pomenljiva metafora in zazveni živ, motivu prikladen ritem". Oče Janez Damascen je bil tudi med ustanovnimi člani Akademije operozov, ki jo je leta 1779 obnovil Blaž Kumerdej. Akademija ni obstajala dolgo, njeni člani so povečini prešli v razsvetljenski krog barona Žige Zoisa. Spomladi leta 1786 je bil z odlokom cesarja Jožefa II. samostan bosonogih avguštincev v Ljubljani ukinjen; vanj so se naselili lazaristi. Oče Janez Damascen je zaradi bolezni ostal kar v samostanu, kjer ga je 7. novembra 1786 trpljenja odrešila smrt.

Pisanice in libreto prve slovenske opere

V zgodovino slovenske književnosti se je o. Janez Damascen Dev zapisal s pesniškim zbornikom Skupspravlanje krajnskih pisanic od lepeh umetnost, ki je prvič izšel leta 1779, zatem pa še naslednji dve leti; gradivo za četrti zvezek se je ohranilo v rokopisu. S Pisanicami se začenjata slovensko posvetno pesništvo in umetna književnost sploh. Nastale so pod vplivom francosko-nemškega almanaškega gibanja tiste dobe. Njihov urednik in glavni pesnik je bil Dev, ki je za prvi in tretji zvezek spesnil večino pesmi, v drugem in četrtem, ki ni bil natisnjen, pa so samo njegovi prispevki. V prvem zvezku so sodelovali še oče Marko Pohlin, Janez Mihelič, župnik v Radečah, bivši jezuit Martin Naglič, učitelj retorike v Ljubljani, in frančiškanski bogoslovec Valentin Vodnik. Tretji zvezek, ki je izšel pod naslovom Pisanice od lepeh umetnosti, je prinesel Vodnikovi pesmi Zadovolne Krajnc in Klek. Ti dve pesmi po soglasni sodbi literarne kritike presegata povprečje besedil v Pisanicah. Vodnik je bil "edini sodelavec Pisanic, ki se je tudi pozneje posvečal poeziji in postal po letu 1800 prvi zares popularni slovenski pesnik," sodi Janko Kos, ki poudarja, da so bile Pisanice kljub svoji začetniški nebogljenosti za razvoj slovenske književnosti zelo pomembne. Upoštevajoč dejstvo, da je vsak začetek težak, Kos ne soglaša z Zoisovo sodbo o Pisanicah, da je "boljše nič kot pa kaj takega". V začetno slovensko pesništvo, pravi, so Pisanice vnesle sicer zastarele, vendar v evropskem pesniškem izročilu veljavne vzorce, smeri in stile. Dev in Vodnik, njihova glavna pesnika, sta po tujih vzornikih gojila mnoge pesniške zvrsti in oblike: ode, elegije, basni, epigrame, povesti v verzih z moralistično vsebino, priložnostne pesmi.

Precej prostora v drugem zvezku Pisanic (1780) je bilo odmerjenega Devovi "prepevni preži" - besedilu ali libretu prve slovenske opere "Belin". Za uprizoritev je besedilo uglasbil Jakob Frančišek Zupan (1734-1810), učitelj v Kamniku, ki je uporabljal recitative, arije in zbor, vendar se njegova opera ni ohranila. V tej spevoigri je Dev v "zvonko rimanih vrsticah opeval zmago Belina, sončnega boga, nad Burjo, poosebljenjem divjaštva in nekulturnosti, ki je hotela osvojiti otok Rod in primorati otočane, da jo časte kot boga. S to alegorijo je proslavil začetek slovenskega pesništva in napovedal njegovo zmago nad uničujočimi silami neomike" (Anton Slodnjak).

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (1996) 11, str. 28.