Davorin Jenko

* 9. november 1835, Dvorje, Slovenija, † 25. november 1914, Ljubljana

Iz šole je pobegnil domov

Jenko Davorin1Njegova življenjska pot se je pričela v kmečki hiši v Dvorjah blizu Cerkelj na Gorenjskem 9. novembra 1835. Pri krstu so mu dali ime Martin, kot študent na Dunaju pa je postal Davorin in odtlej se je podpisoval samo s tem imenom. Mali Martin je že kmalu pokazal tolikšno bistrost, da so ga starši sklenili poslati v šolo. Vendar ne v Cerklje, kjer je učiteljeval neki Terček, čigar "edino veselje bila kerčma". Osemletnega sina je mati odpeljala v Kranj in ga vpisala v prvi razred. Bilo mu je dolgčas po domačem okolju, zato jo je popihal domov.

Jenko Davorin3Seveda pa se je moral nemudoma vrniti. Bil je med boljšimi učenci; za sošolca je imel tudi poznejšega pesnika Simona Jenka. Iz Kranja je odšel na ljubljansko normalko, kjer je bil sprva odličen učenec, potem pa je začel popuščati in kazalo je, da iz njega ne bo nič.Gimnazijo je vendarle končal in sicer v Trstu. Po maturi leta 1858 je odšel na Dunaj študirat pravo in uspešno opravil prvi izpit. Potem pa je študij zanemaril in se posvečal bolj glasbi, za katero je bil zelo nadarjen, ni pa imel ustrezne izobrazbe. Prvo glasbeno znanje je utegnil dobiti v Kranju in zatem v Ljubljani. Jenko sam je dejal, da sta bila tam njegova učitelja Gašper Mašek in Gregor Rihar, zlasti iz Riharjevih skladb je dobival prve nauke o komponiranju. Širše se mu je glasbeni svet odprl v Trstu, kjer sta ga poučevala Francesco Sinico in Luigi Ricci. Nekaj glasbene izobrabe pa tudi nekaj kruha si je prislužil kot pevec na koru tržaške stolnice. Še več možnosti je imel na Dunaju, kjer so študenti leta 1859 osnovali Slovensko pevsko društvo, Jenko pa je posta vodja njegovega pevskega zbora in to nalogo opravljal zelo dobro. "Peli smo, da so nas angelci poslušali," je zapisal Josip Stritar.

"Naprej" - prva slovenska narodna himna

Jenko Davorin2V dunajskih letih je Davorin Jenko napisal svojo najbolj znano pesem "Naprej zastava Slave", prvo slovensko narodno himno, ki so jo z navdušenjem prepevali na številnih čitalniških in drugih prireditvah. Slovensko pevsko društvo jo je javnosti predstavilo 22. oktobra 1860 v priljubljeni dunajski gostilni Pri zlatem rešetu. Ob pomislekih nekaterih, da skladba ni izvirna, je Jenko odločno pribil: "Ne, ta melodija je moj umotvor in je plod hipnega navdušenja!" Avstrijske oblasti so pesem Naprej nekaj časa prepovedovale, ker je spodbujala izražanje narodne zavesti.

Jenko Davorin4Leta 1885, ob petindvajsetletnici nastanka te himne, so v ljubljanski čitalnici pripravili Jenkov večer, na katerem so izvajali samo Jenkove skladbe. Najprej so zapeli Naprej, potem pa še številne druge, ki se pojo še danes (Pobratimija, Mornar, Lipa zelenela je, Kje so moje rožice, Bom šel na planince, Sijaj, sijaj, sončece, Gozdič je že zelen idr.). Jenko je svoje skladbe tudi pridno objavljal. Junija 1861 je izšel njegov prvi "opus" z naslovom Slovenske pesme za četverospev, samospev in glasovir, v začetku leta 1862 drugi zvezek z naslovom Slovenske narodne pesmi, ki ga je posvetil Slovenkam. Isto leto so izšle še njegove uglasbitve Prešernovih pesmi. Ob petdesetletnici Napreja je ljubljanska Glasbena matica 6. novembra 1910 pripravila "častni večer" v počastitev njegovega avtorja. Na tej prireditvi so izvajali samo Jenkove skladbe, tudi iz beograjskih let.

Tudi Srbom je napisal narodno himno

Jenko Davorin5Ob koncu dunajskega obdobja (jeseni 1862) je Davorin Jenko iskal službo. Čeprav je bil že priznan skladatelj, ga domovina ni marala, zato je sprejel mesto pevovodja pri pravoslavni cerkveni občini v vojvodinskem mestu Pančevo. Službo je nastopil v začetku leta 1863, vendar se v tem majhnem gnezdu ni mogel udomačiti, zato je v prvi polovici leta 1865 dal Pančevu slovo. "Beogradsko pevačko društvo" mu je ponujalo službo pevovodja, ki jo je rad sprejel. Na tem mestu je bil do poletja 1869. V teh letih je srbskemu narodu podaril obilo novih skladb. Decembra 1869 je šel za eno leto v Prago, da bi izpopolnil svoje glasbeno znanje. Ko se je vrnil, je znova prevzel vodstvo zbora Beograjskega pevskega društva ter sklenil pogodbo z Narodnim gledališčem, pri katerem je najprej vodil zbor, potem pa je bil skoraj tri desetletja njegov kapelnik. V srbskem okolju je razširil svojo glasbeno dejavnost na instrumentalno in scensko glasbo. Napisal je glasbo za okoli 90 iger, ki jih je uprizarjalo beograjsko gledališče. Leta 1872 je za igro "Markova sablja" napisal zborovsko skladbo "Bože pravde". Že po prvi izvedbi (11. avgusta 1872) jo je navdušeno občinstvo imenovalo "srpska himna", leta 1882 je tudi uradno postala "srpska kraljeva himna", kar je ostala do leta 1918, med prvo in drugo svetovno vojno pa je bila sestavni del jugoslovanske himne. Po smrti svoje prijateljice igralke Vele Nigrinove se je preselil v Ljubljano, kjer je 25. novembra 1914 umrl.

obletnica meseca 11_2004

 

Zajemi vsak dan

Vsak mlad človek je povabljen, da v svoji notranjosti spozna besede, ki mu jih govori Bog Oče: “Ti si moj ljubljeni sin”, ko se čuti poklicanega za izpolnitev svojega poslanstva.

(papež Frančišek)
Ponedeljek, 3. August 2020
Na vrh