baron Žiga Zois

* 23. november 1747, Trst, † 10. november 1819, Ljubljana

Najbogatejši kranjec konča na vozičku

Zoisov rod izvira iz retoromanske Švice. Žigov oče Michelangelo se je okoli leta 1720 iz Benečije preselil v Ljubljano, kjer je kmalu postal lastnik veletrgovine, s finančnimi posli je naglo obogatel, da je kupil grad Brdo, več rudnikov in fužin na Gorenjskem ter hiše v Ljubljani in Trstu. Leta 1760 je cesarica Marija Terezija podelila njemu in potomcem baronski naslov. Njegova druga žena je bila Slovenka - Ljubljančanka Ivana pl. Kappus (ta rodbina iz Kamne Gorice je dala štiri učene jezuite). Po poroki so se naselili v Trstu, kjer se je v njihovi palači na Velikem trgu 23. novembra 1747 rodil Sigismund-Žiga. mati je bila tako slovensko zavedna, da je sina naučila tudi slovenskega jezika. Ko mu je bilo dve leti, se je družina preselila v Ljubljano v palačo na Bregu. Prvo izobrazbo je Žiga dobil v očetovi hiši; ko mu je bilo štirinajst let, ga je oče poslal na plemiško akademijo v italijansko mesto Reggio Emilia. Po štirih letih se je vrnil domov in svojo izobrazbo izpopolnjeval z branjem in s potovanji. Poleg italijanščine, slovenščine in nemščine, ki se jih je naučil doma, je znal še vrsto drugih jezikov. Pri enaindvajsetih letih je postal dedič očetovega premoženja - najbogatejši Kranjec. To bogastvo je občutno splahnelo pod Francozi, ki so mu naložili velike davke. Gospodarskim težavam se je pridružilo še telesno trpljenje: napredujoči protin ga je leta 1797 priklenil na voziček, izdelan po njegovem načrtu, s katerim se je prevažal po hiši. Pred smrtjo, ki ga je obiskala 10. novembra 1819, je celotno premoženje zapustil nečaku Karlu.

Zoisovo omizje in široka zasnova preporoda

Okrog dobrosrčnega bogataša in učenjaka Zoisa so se zbirali preroditelji, tako duhovniki kot laiki: Blaž Kumerdej, Jurij Japelj, Anton Tomaž Linhart in Valentin Vodnik, zatem pa še mlajši: Jernej Kopitar, Matevž Ravnikar, Jakob Zupan, Franc Metelko. Imenovali so se "Zoisovo omizje", ker so se shajali ob njegovi gostoljubni mizi in v bogati knjižnici. To omizje je bilo nekaj podobnega kot literarni saloni v tedanji Evropi, s to razliko, da v njem ni bilo nobene ženske. Zoisovo omizje "je prevzelo poglavitno skrb za napredek našega posvetnega slovstva v svojem času" (A. Gspan). V široki zasnovi preporoda slovenskega ljudstva je Zois na prvo mesto postavil ureditev našega knjižnega jezika; pripravili naj bi pravilno slovensko slovnico in izčrpen slovensko-nemški slovar. Prvo nalogo je uresničil Jernej Kopitar, drugo pa precej kasneje Cigale in Pleteršnik. Od Akademije delovnih (Academia operosorum) je prevzel misel na znanstveno pisano domačo zgodovino. Kot razsvetljeni človekoljub je čutil potrebo po poučnem berivu za ljudstvo, ki ga je nudila Velika pratika, katero je na Zoisovo pobudo začel izdajati Valentin Vodnik leta 1795. Temu namenu naj bi služil tudi slovenski časnik, zato je podpiral Vodnikove Ljubljanske novice, prvi slovenski časnik (1797-1800). Namen vsega tega njegovega prizadevanja je bil, da bi se "v meščanstvu in med ljudstvom prebudila narodni ponos in ljubezen do domovine" (A. Gspan).

Velikodušni mecen in razgledani mentor

Žiga Zois je bil največji in najvelikodušnejši slovenski mecen, ki je z velikim denarjem podpiral razvoj slovenskega slovstva in znanosti. Člane svojega omizja je zalagal s potrebno literaturo, podpiral pa jih je tudi drugače. Leta in leta jih je vabil k svoji gostoljubni mizi in prirejal je bogate gostije ne samo zaradi družabnih stikov, ampak predvsem zato, da jim je dal priložnost razpravljati o različnih strokovnih vprašanjih. Poskrbel je za tisk njihovih del. Z moralno in gmotno podporo je pomagal Linhartu ustanoviti Družbo prijateljev gledališča, v katere okviru je dozorela zamisel o "kranjski komediji" (po avstrijski in francoski predlogi je Linhart priredil komediji Županova Micka in Matiček se ženi). Ko je obiskoval svoje fužine v Bohinju, je spoznal Valentina Vodnika, "dušebrižnika" na Koprivniku. Njegove pesmi je poznal iz zbornika Pisanice in dosegel je, da je bil prestavljen v Ljubljano, kjer mu je pomagal s knjigami in osebnimi nasveti, da je zorel kot pesnik. Zois je odločilno posegel tudi v razvoj Jerneja Kopitarja, ki je postal največji slovenski jezikoslovec tedanje dobe in začetnik slavistike. Leta 1803 ga je sprejel za svojega tajnika, knjižničarja svoje bogate knjižnice (večji del je zdaj v NUK) in varuha mineraloške zbirke. Omogočil mu je, da je šel študirat na Dunaj in na svoje stroške je izdal Kopitarjevo znamenito Slovnico slovanskega jezika na Kranjskem, Koroškem in Štajerskem (1808-1809).

(obletnica meseca 11_1997)