Tomaž Hren

* 13. november 1560, Ljubljana, † 10. februar 1630, Gornji Grad

Sin protestanta - katoliški škof

Življenjsko pot Tomaža Hrena je na tem simpoziju orisal Franci Petrič, ki je odstrl pogled tudi na glavna področja njegovega de­lovanja, ko je postal ljubljanski škof. Izšel je iz premožne ljub­ljanske meščanske družine. Njegov oče Lenart, večkratni mestni sodnik in tudi župan, se je po tedanji "navadi" odličnejših mešča­nov oklenil "nove vere" - protestantizma. Poročil se je z Uršulo Žitnik in v zakonu se jima je rodilo več otrok: poleg Tomaža vemo še za enega sina in tri hčere. Oče in mati sta vseskozi ostala pro­testanta, otroci pa so se vsi odločili za prestop v katoliško ve­ro. Tomaž se je rodil 13. novembra 1560. Kot osemletnega ga je vzel k sebi na Dunaj njegov stric Gašper Žitnik, profesor na tam­kajšnji univerzi. Že naslednje leto pa ga je poslal v samostansko šolo v Admont. Po treh letih je nadaljeval šolanje pri jezuitih v Gradcu. Potem je štiri leta študiral na Dunaju filozofijo. Ko je bil namenjen v Padovo, kjer bi študiral pravo, se je spotoma usta­vil doma v Ljubljani in je nevarno zbolel. Ko je ozdravel, se je dokončno odločil za duhovniški poklic.Posvečen je bil leta 1588 in še isto leto postal stolni kanonik in pridigar v Ljubljani, leta 1596 stolni dekan, po smrti škofa Janeza Tavčarja (1597) ga je nadvojvoda Ferdinand določil za ljubljanskega škofa. Papež Kle­men VIII. je to imenovanje potrdil šele leta 1799 in Hren je v Gradcu prejel škofovsko posvečenje. Leta 1600 je postal predsednik reformne komisije za Kranjsko, v letih 1614-1621 je bil tudi namest­nik nadvojvoda Ferdinanda v Notranji Avstriji. Umrl je 10. februar­ja 1630 v svoji rezidenci v Gornjem Gradu.

Obnovitelj katolištva na Kranjskem

Škof Tomaž Hren je imel nalogo izvesti cerkveno prenovo po na­čelih tridentinskega koncila (1545-1563). Papež Klemen VIII. in cesar Ferdinand II. sta si bila edina: v državi je treba najprej "pomesti" s protestantizmom, šele potem bo mogoča katoliška prenova. Cesar je začel ustanavljati reformne komisije, ki so jih sestavlja­li državni pooblaščenci in zastopniki Cerkve: ti so ljudstvo pouče­vali o razlikah med katoliško in protestantsko vero. To so bile politične, ne pa verske ali cerkvene ustanove. Najprej so zaživele na Štajerskem in Koroškem, kjer jih je vodil sekovski škof Martin Brunner. Na Kranjskem je bilo njihovo vodstvo zaupano škofu Hrenu, ki si je ob polni podpori predstojnikov (papeža in cesarja) in v skladu s svojo gorečnostjo in značajem prizadeval to nalogo čim bolje izpolniti. Tod so komisije delovale tri leta (1600-1603).

Ena od njihovih nalog je bila, da so ljudem odvzemali knjige naših pro­testantov, ki so bile protikatoliškega značaja; sprva so jih seži­gali, kasneje pa jih izročali univerzi v Gradcu oz. jezuitskim ko­legijem. Škof Hren se je močno trudil, da bi imel čimbolj izobraže­ne in zgledne duhovnike, zato je ustanovil v Gornjem Gradu semenišče Collegium Marianum, kjer so se šolali in vzgajali njegovi du­hovniki. Duhovnike je vsako leto (od 1602 do 1629) zbiral na ško­fijskih sinodah, na katerih "so preverjali razmere med duhovniki in verniki, urejali poslovanje škofije ter sprejemali sklepe, ki so postajali program prenovitvenega dela do naslednjega shoda" (Bog­dan Kolar).

Hrenova skrb za knjige

Škofa Hrena radi prikazujejo kot "požigalca knjig slovenskih protestantov"; pošteni preučevalci njegovega življenja in dela pa mu priznavajo, kako se je tudi trudil, da bi slovenskim katoliča­nom dal v roke potrebne knjige. Nameraval je izdati prevod Velike­ga in Malega katekizma nemškega jezuita sv. Petra Kanizija; v nje­govem času je izšel le Mali (1615) po zaslugi jezuita Janeza Čande­ka. Z njegovim sodelovanjem je škof Hren izdal Evangelije inu lis­te (1613). "Besedilo je skoraj dobesedno prepisano iz Dalmatina; spremenila so se le nekatera mesta, ki se niso ujemala z Vulgato... Glavno pa je - in to daje knjigi posebno vrednost: Hren je po na­svetu nekaterih sodelavcev, kjer je bilo (za tedanje razmere) le mogoče, Dalmatinove nemške tujke nadomestil (ali dal nadomestiti) s slovenskimi izrazi; nove besede so večinoma srečno izbrane, če­tudi se niso vse ustalile v pismeni slovenščini" (Ivan Grafenauer). Načrtoval je tudi slovensko pesmarico, sestavljeno po rimskem bre­virju, po cerkvenih očetih in latinskih nabožnih pesmih: njen na­slov bi bil Hortulus animae (Vrtiček duše). Hotel je tudi ustano­viti v Ljubljani tiskarno, kjer bi tiskali (predvsem za bogoslužno rabo) potrebne slovenske knjige. Biblicist Marijan Peklaj piše: "Večkrat je prosil v Rim, da bi vsaj nekateri duhovniki smeli bra­ti protestantske knjige in je tako dovoljenje tudi dobil. Kaže, da je s tem omogočil obstanek Dalmatinove Biblije med katoliškimi duhovniki."

obletnica meseca 02_2000