Franc Sušnik

* 14. november 1898, Prevalje, † 21. februar 1980, Slovenj Gradec

Franc Sušnik je bil "na svet rojen" 14. novembra 1898 na Prevaljah kot prvi od šestih otrok Štefana Sušnika in Jožefe Dobrovnik (za njim sta zakonca dobil še pet hčera). Oče je pred poroko moral pustiti malo kmetijo visoko v obronkih Uršlje gore in zaposlil se je kot fužinar v prevaljski železarni. Ko je izgubil službo, se je za nekaj časa odselil v Avstrijo; leta 1901 se je vrnil na Prevalje in dobil delo pri železnici. Na Prevaljah je Franc obiskoval nemško osnovno šolo. Po šestem razredu se je s priporočilom prevaljskega župnika vpisal na humanistično gimnazijo v Celovcu. "Šolali so ga farni kaplani in dr. Gregorij Rožman, ki mu je bil tudi duhovna pomoč pri študiju," pričuje njegov sin prof. Tone Sušnik. Vzgoja na celovški gimnaziji je bila nemška, skupina slovenskih dijakov, ki so bivali v Marijanišču, je izdajala literarno glasilo "Vzbudi se, Slo-ven", katerega urednik in glavni pisec je bil Franc Sušnik. Leta 1916 je bil vpoklican k vojakom in dosegel je "čin" nadporočnika. Kot tak je znal leta 1918 pomiriti spor med vojnimi špekulanti in izkoriščanci na Prevaljah. Leta 1919 je pomagal seliti Mohorjevo iz Celovca na Prevalje, kjer je ostala do leta 1927. "Devetdeset knjig v blizu dva milijona izvodih je bilo natisnjenih na Prevaljah," je s ponosom zapisal. V letih 1919-1924 je v Ljubljani in Zagrebu študiral germanistiko in slavistiko ter študij končal z doktoratom.

Po odloku šolskih oblasti v Ljubljani je dobil službo na novoustanovljeni gimnaziji v Murski Soboti (1922). Bil je zahteven in strog profesor, pa vendar čuteč. Vzljubil je mehke Prekmurce; spomin na dve prekmurski leti je knjižica Prekmurski profili (1929). Iz Murske Sobote je odšel v Beograd za suplenta na realki (postati bi moral osebni tajnik ministra Korošca). Mučilo ga je domotožje in že po enem letu je prišel nazaj domov (1925). Tokrat v Maribor, kjer je ostal do leta 1941. To je bilo naj bolj ustvarjalno obdobje njegovega življenja. Potem ko je bil več kot deset let najprej suplent, nato profesor na klasični gimnaziji, je bil eno leto ravnatelj realke, zatem pa do začetka druge svetovne vojne ravnatelj učiteljišča. Pred odhodom v Maribor se je oženil s Tončko Plešivnik in v srečnem zakonu so se jima rodili štirje sinovi. V Mariboru je bil ne le spoštovan in priljubljen pedagog, temveč je izvrševal še razna druga poslanstva. Kot član mestnega sveta je dal pobudo, da bi mariborska občina vsako leto podeljevala Slomškovo nagrado. Ob Slomškovi proslavi leta 1935 je s prepričanjem svojega vernega srca kot slavnostni govornik dejal, da nam je "bolj od sijanih bilanc treba svetnikov". V mariborskih letih je še našel čas za pisanje; tedaj je nastalo njegovo najpomembnejše delo Pregled svetovne literature (1936).

Pred viharjem druge svetovne vojne se je z družino zatekel na Prevalje, kjer je dobil delo na matičnem uradu. Konec leta 1943 ga je aretiral gestapo. Nekaj časa je bil zaprt, nato konfiniran. Konec vojne je dočakal v zloglasnem taborišču Dachau. Junija 1945 se je vrnil med svoje Korošce. Na domačih, Prevaljah je že julija in avgusta vodil gimnazijski tečaj, septembra pa je sprejel vodstvo na njegovo pobudo ustanovljene gimnazije na Ravnah, ki ji je bil ravnatelj do upokojitve leta 1962. Tedaj je sprejel mesto ravnatelja študijske knjižnice, ki je tudi bila njegova zamisel, in to nalogo opravljal skoraj do smrti 21. februarja 1980. Bil je tudi med pobudniki za ustanovitev Delavskega muzeja na Ravnah. Ko je nečak in krstni varovanec Jože Lodrant, sin Sušnikove najstarejše sestre Marije, leta 1951 imel novo mašo, mu je zapisal, da je "posvečeni sad velike Sušnikove družine". Sin Tone navaja očetove besede: "Strašno prazno bi bilo, če bi nam nenadoma ostala mesta in vasi brez cerkev, brez romanj, brez očenaša, brez krsta in praznikov. Od zibelke do groba nas krščanstvo spremlja s svojimi obredi in najmodernejši svobodomislec se ga ne more izogniti..." Ta živa vera mu je navdihovala globoko spoštovanje do vsakega človeka. Miroslav Osojnik lepo piše: "Bil je moder mož, zato mu je bilo enako pomembno modrovati z univerzitetnim profesorjem ali sproščeno kramljati s kmečkim ali delavskim človekom."

(obletnica meseca 11_1998)

Zajemi vsak dan

Kristus je trpel za nas in nam zapustil zgled, da bi hodili po njegovih stopinjah ... Ko so ga sramotili, ni vračal sramotenja, ko je trpel, ni grozil, ampak je vse prepustil njemu, ki pravično sodi.

(apostol Peter)
Petek, 29. Marec 2024
Na vrh