Janez Bleiweis

* 19. november 1808, Kranj, † 29. november 1881, Ljubljana

Vse življenje posvečeno delu za narod

Janez Bleiweis je deloval na Slovenskem polnih štirideset let. Vsa ta leta je posvetil svojim Novicam in delu za narod. Pri svojem delu je imel pred očmi predvsem kmečkega človeka. "Prizadeval si je vzgojiti kmeta in obrtnika v gospodarsko sposobnega, nacionalno osveščenega in politično trdnega človeka. Negativne ocene, ki so mu jih dali predvsem literarni zgodovinarji, so v veliki meri zmotne in krivične," pravično sodi zgodovinar Vasilij Melik. Njegov "delovni dan" se je pričel 19. novembra 1808 v Kranju, kjer se je rodil v trgovski družini. Ljudsko šolo je obiskoval v rodnem mestu, v Ljubljani pa gimnazijo in dvoletni licej. Potem je odšel na dunajsko vseučilišče študirat medicino, kjer je leta 1832 postal doktor medicine, leto kasneje magister porodništva, leta 1835 diplomiran živinozdravnik. Sprva se je hotel posvetiti pedagoškemu poklicu. Po vrnitvi v domovino je leta 1841 postal profesor veterine in sodne medicine na ljubljanskem liceju in to službo opravljal do ukinitve liceja (1850). Leta 1842 je postal in do smrti ostal tajnik Kmetijske družbe za Kranjsko. Ko so 5. julija 1843 začele izhajati Kmetijske in rokodelske novice, je postal njihov urednik. Opravljal je še številne druge naloge: do smrti je bil ravnatelj in predavatelj podkovske in živinozdravniške šole, ki je bila ustanovljena na njegovo pobudo. Živahno je deloval tudi na političnem in družabnem področju: bil je poslanec, predsednik političnega društva Slovenija, predsednik Slovenske matice. Bil je tako znan in priljubljen, da so ob njegovem pogrebu 2. decembra 1881 (umrl je 29. novembra) zvonili po vsej Sloveniji.

Novice je znal približati ljudem

Slavo in ugled pri slovenskih ljudeh je Bleiweisu prineslo urejanje Novic. Znal jih je približati ljudem in po njegovi zaslugi so bile dolgo edini slovenski list in glasilo ljudstva. Novice so bile prvenstveno gospodarski časopis. "Ker pa je za gospodarski napredek potrebna tudi širša izobrazba, je Bleiweis lahko v njem objavljal tudi splošne kulturno-politične vsebine in nekatera literarna dela, zlasti pesmi" (Stane Granda). Glavni noviški pesnik je bil Jovan Vesel Koseski. Po sodbi zgodovinarjev je pomen Novic trojen: gospodarski, kulturni in politični. V kulturnem oziru so imele Novice četvero zaslug: združile so vse slovenske pisatelje, ki so bili dotlej brez glasila, središča in ognjišča; zedinile so Slovence med seboj pravopisno (po gajici) ter pripravljale enotnost pisnega jezika; ohranile in utrdile so slovenščino kot knjižni jezik ter končno razširile veselje do branja in s tem slovensko zavednost (F. Levec). Svoj čut za potrebe slovenskega človeka je Bleiweis kot urednik Novic pokazal že ob prvi številki.

Tri številke kasneje so se Novice lahko pohvalile, da imajo naročnike ne samo na Kranjskem, temveč tudi na Štajerskem, Koroškem, Tržaškem, Goriškem, Hrvaškem in celo v Dalmaciji. Lata 1850 je urednik bralcem obljubil: "Vse pisanje v podučnih sostavkih bo v navadnim čisto slovenskim in lahko umevnim jeziku Novic, ktere so slovenskemu ljudstvu namenjene, morajo pred vsim skerbeti, de se v bravcih veselje do branja obudi in se jim ne odtegnejo, rekoč: tega ne razumemo." Poleg Novic je Bleiweis urejal priljubljeno Veliko in Malo pratiko Kmetijske družbe ter Letopise slovenske matice (1877-1881). Sodeloval je tudi pri slovenskih berilih za nižjo gimnazijo.

"Vse za vero, dom, cesarja!"

Marčna revolucija leta 1848 je zahtevala, da se Novice usmerijo vse bolj tudi na politiko in reševanje vprašanj naroda ter programa Zedinjene Slovenije, ki so ga sestavili člani društva Slovenija na Dunaju. Program je zahteval eno upravno enoto, enakopravnost jezika in druge pravice ter je pomenil slovenski politični program skoraj za nadaljnjih sto let. Bleiweis je v Novicah razlagal bistvo ustave ter razvijal slovenske politične "zvezde vodnice": samostojna, ustavna in monarhična Avstrija, nedotakljivost katoliške vere in varstvo slovenske narodnosti. Tako je nastalo politično geslo: "Vse za vero, dom, cesarja!" Zagovarjal je najnujnejše kulturne potrebe svojega naroda: pomnožitev ljudskih in ustanovitev dekliških šol, da se v ljudske šole uvede izključno slovenski jezik, v normalke (šole v večjih krajih) slovenščina in nemščina, v vse šole pa enoten pravopis (gajica). Zahteval je, da morajo uradniki na Kranjskem biti popolnoma vešči slovenščine, da se morajo vsi zakoni in ukazi izdajati v slovenskem jeziku. Nasvetoval je tudi prošnjo za ustanovitev slovenske univerze. Leta 1861 je v članku Naš program zapisal načelo: Narodnost in svoboda sta nerazdružljivi sestri, ker narod ni svoboden, če se ne sme razvijati po svoji naravi - po svoji narodnosti. Ni zagovarjal centralizma, temveč se je potegoval za kolikor mogoče obširno avtonomijo vsake dežele v monarhiji. Leta 1868 je začel v Mariboru izhajati časnik Slovenski narod, glasilo mladoslovencev, katerega gibalo sta bila Josip Jurčič in Fran Levstik. Bleiweisu, voditelju staroslovencev, so mladi možje očitali boječnost in preveliko opreznost. Tak je bil po svojem značaju, nekaj pa je prispevala tudi starost.

obletnica meseca 11_2008