France Kotnik

* 20. november 1882, Dobrije, † 6. februar 1955, Ljubljana

Strog, toda pravičen profesor

Zibelka mu je tekla v Dobrijah pri Ravnah na Koroškem, zaselku, ki stoji ob treh prometnih poteh: reki Meži, cesti in železnici. Slednji dve, je v spominskem članku ob stoletnici rojstva dr. Franca Kotnika zapisal Matej Močilnik, "vežeta Celovec, rojstni kraj slovenske književnosti, s Slomškovim Mariborom. Po teh žilah je Mohorjeva pošiljala iz Celovca in potem nekaj let s Prevalj svoj letni knjižni dar Slovencem po širni domovini in izseljenstvu." Kotnikova hiša je dala Slovencem kar štiri brate - izobražence: univerzitetnega profesorja dr. Janka, znanega zlasti po številnih slovarjih, dr. Franca, ki mu posvečamo ta zapis, Simona, ki je svojo duhovniško pot končal kot župnik v Podgorju pri Slovenj Gradcu, ter Zorka, učitelja. Franc je bil najstarejši med njimi: rodil se je 20. novembra 1882. Osnovno šolo je končal na Ravnah, gimnazijo pa v Celovcu. Po maturi in enoletni vojaški službi je na graški univerzi študiral slavistiko, ki jo je končal z doktoratom leta 1908. Svojo doktorsko tezo je posvetil življenju in delu znamenitega koroškega bukovnika Andreja Šusterja-Drabosnjaka. Kot suplent in profesor slovenščine in nemščine na gimnaziji v Celovcu, zatem eno leto na nastajajoči gimnaziji in učiteljišču v Velikovcu, nazadnje pa na realni gimnaziji na Ptuju. Od leta 1927 je bil šolski nadzornik. Z velikim veseljem je popravljal slovenske šolske naloge, ki jih je imenoval "najnovejša literatura. Pri dijakih je bil zelo priljubljen zaradi svoje pravičnosti pri ocenjevanju. Znal je tudi zagrmeti, vendar so dijaki vedeli: "Udarilo ne bo." Eden njegovih dijakov ga je opisal takole: "Kotnik je bil prava koroška dobričina. Če je študenta kaznoval, mu je bilo žal še prej, ko je kazen izrekel, pa čeprav je bila ta zaslužena."

Narodopisec in raziskovalec Drabosnjaka

Za pero je prijel že v dijaških letih in svoje leposlovne in narodopisne "listke", kot študent pa se je začel znanstveno ukvarjati s kulturo koroških Slovencev, predvsem z narodopisjem, pa tudi s kulturno in književno zgodovino. Najbolj se je poglobil v življenje in delo koroškega bukovnika (ljudskega pesnika in pisatelja) Andreja Šusterja-Drabosnjaka in iz tega študija je nastala njegova doktorska disertacija. Drabosnjak je kot "bukovnik" iz nemščine prevedel in temeljito priredil neka tere nemške "ljudske" knjige. V dramah - najbolj znane so tri: Pasijon, Pastirska igra in Izgubljeni sin - je besedila znal prirediti tako, da so zvenela kot izvirna. Poleg doktorske disertacije je objavil še več zapisov o Drabosnjaku, veliko je pisal tudi o ljudskih igrah, zlasti pasijonskih, na Koroškem. "Namen mu je bil, da bi razložil hkrati s kulturnimi in književnimi posebnostmi koroških Slovencev tudi njih zvezo z drugimi Slovenci" (Ivan Grafenauer). Trudil se je tudi za organizacijo kulturnega in izobraževalnega dela na Koroškem. V svojih narodopisnih spisih je bralce seznanjal o najrazličnejših rečeh, npr. o zgodovini praznoverja na Koroškem, o slovenski kmečki hiši, o narodni noši v Mežiški dolini in drugod, o božičnih običajih, o splavljanju lesa po Savi do Beograda. Že omenjeni Matej Močilnik je profesorja Kotnika, učenjaka z ogromnim znanjem, lepo predstavil: "V družbi je bil redkobeseden. Bal se je, da bo dolgočasen. Ko pa je beseda prišla na stare šege, pripovedke ali na koroške bukovnike, se je razživel. Povpraševal je, pojasnjeval. Davna preteklost je postala sedanjost. Čas se je zanj ustavil."

Skrben oče Mohorjeve družine

Franc Kotnik je bil že v gimnazijskih letih v Celovcu povezan s Slomškovo Mohorjevo družbo, ker je dobro čutil, kako velikega pomena je za ohranjevanje slovenstva na Koroškem in za to, da Slovenci črpajo znanje in kulturo srca iz njenih knjig. Leta 1911 je postal njen odbornik. Ko se je morala Mohorjeva leta 1919 iz Celovca kot begunka preseliti na Prevalje, je bil on desna roka tedanjega ravnatelja Josipa Zeichna. Po preselitvi v Celje (1927) je Franc Kotnik postal njen blagajnik, leta 1933 pa je prevzel službo ravnatelja. Pisatelj in prevajalec Janko Moder, dolgoletni "nameščenec" Mohorjeve družbe, je o Francu Kotniku zapisal: "Bil je mož velike avtoritete in človek dobrega, zlatega srca, ki je v slehernem videl in spoštoval človeka z vsem njegovim veseljem in težavami. Prav ta očetovski odnos je rodil v nas topli in prijetni občutek, da smo velika družina, ne le uslužbenci in njihov ravnatelj, temveč tudi vsi udje in bralci Mohorjeve." V znamenje hvaležnosti mu je posvetil svoje dolgoletno delo Mohorsko bibliografijo. Ravnatelj Kotnik je skupaj s pisateljem Finžgarjem, idejnim voditeljem in urednikom Mohorjevih publikacij dvignil Družbo na zavidljivo visoko raven. Začel je izhajati Književni glasnik, ustanovljene so bile dragocene knjižne zbirke: Mohorjeva knjižnica, Znanstvena knjižnica, Cvetje iz domačih in tujih logov. Ko je izbruhnila druga svetovna vojna in so Celje zasedli Nemci, se je dr. Kotnik umaknil v Ljubljano. Nemci so odpeljali v papirnico bogato zalogo knjig, ki so jih uničili. Med vojno je Mohorjeva životarila, po vojni pa je znova zaživela. Ravnatelju Kotniku pa so pojemale moči. V noči od 6. na 7. februarja 1955 je mirno zaspal v Gospodu. Kako cenjen je bil, je pričal njegov veličastni pogreb na Ravnah.

(obletnica meseca 02_2005)