Matevž Ravnikar

* 20. september 1776, Vače, Slovenija, † 20. november 1845, Trst

Od pastirčka do profesorja

Ta veliki mož, ki se je zaradi vneme za lep jezik zapisal v slovensko slovstveno zgodovino, je izšel iz sila skromnih razmer. Rodil se je 20. septembra 1776 na Vačah pri Litiji kot edini otrok malega kmeta in krojača Jurija ter njegove pobožne žene Neže. Brž ko je Matevžek dobil prve hlače, je postal pastirček. Takrat je bil za kaplana in učitelja na Vačah Jurij Stendler, ki je brž spoznal, da je pastirček Matevžek zelo bistre glave. Starše je nagovarjal, naj ga pošljejo v šole. Mama o tem še slišati ni hotela, ker se je bala, da se njen edinec utegne v mestu popačiti. Oče pa bi ga rad poslal v šole, ko bi le denar imel! Kaplan je obljubil, da bo dečka on pomagal šolati. Nekega dne je dejal: "Matevžek, bova šla!" in peljal ga je v Ljubljano, kjer mu je našel stanovanje. Za hrano je šlo včasih bolj trdo, toda Matevžek se je pridno učil, tako da je z odliko končal nižje ("nemške") in višje ("latinske") šole. Kot višješolec se je sam vzdrževal kot domači učitelj pri tedanjem kranjskem deželnem glavarju grofu Juriju Jakobu Hohenwartu.

Po maturi (1799) je vstopil v ljubljansko bogoslovje, kjer je študij končal v treh letih, ker je v enem letu naredil tretji in četrti letnik. Ljubljanska bogoslovna šola je prav tedaj ostala brez profesorja dogmatike. Semeniški predstojniki so bistrega Ravnikarja nagovorili, naj se poteguje za to službo, čeprav še ni bil posvečen v duhovnika. Profesorsko skušnjo je odlično prestal. Zadnji dan julija 1802 je prejel mašniško posvečenje. Po novi maši je 25 let poučeval dogmatiko, hkrati pa je bil vodja semenišča - med njegovimi učenci je bil tudi Friderik Baraga. Bil je tudi profesor na liceju, pod Francozi kancler univerze, nato so ga Avstrijci imenovali za voditelja filozofskega študija, kasneje za gubernijskega svetnika v Trstu.

"Do višje kulture s spopolnjenim jezikom

Profesor Ravnikar si je zelo prizadeval, da bi vpeljal v osnovne šole slovenščino, zato je prevajal šolske knjige. "Pripoznana je resnica, da je kultura kakega naroda v najbolj natanki zvezi s kulturo njegovega deželnega jezika in da se pri vsakem narodu začenja višja kultura s spopolnjenim jezikom," je zapisal Matevž Ravnikar v svoji spomenici na dunajski dvor, v kateri utemeljuje potrebo stolice za slovenski jezik na ljubljanskem liceju. Njegovi predlogi so na Dunaju naleteli na ugoden odmev in leta 1817 je bila na ljubljanskem liceju res uvedena stolica za slovenski jezik; njen prvi predstojnik je bil (po želji Ravnikarja) Franc Metelko.

Lepo slovenščino je Ravnikar pisal v svojih številnih prevodih. Skoraj sam je prevedel Pentatevh (pet Mojzesovih knjig), ki je ostal v rokopisu. Na novo je prevedel Mesenguyev molitvenik Sveta maša inu keršansko premišljevanje (1813). V uvodu je poudaril, da uporablja jezik, "kakor se danes govori med nami". [e več je pomenil njegov prevod in priredba Nemca Galla Perpomočik Boga spoznati (1813). "To moralno berilo je bilo oprto na vsakdanje kmečko življenje in tod teče Ravnikarju beseda prav živo in v ljudskih frazah" (Lino Legiša). Njegovo največje delo je prevod Zgodb svetega pisma za mlade ljudi Krištofa Schmida, ki so izhajale tri leta (1815-1817) in sicer v treh delih: prvi prinaša zgodbe stare zaveze, drugi zgodbe nove zaveze do Kristusovega trpljenja in tretji ter četrti skupaj zgodbe nove zaveze po Kristusovem vstajenju ter Apostolsko dejanje ino cerkve perčetik. Knjiga obsega 981 strani. Z Zgodbami si je Ravnikar pri sodobnikih prislužil naslov "oče slovenske proze". Knjižni jezik je postavil na temelj kmetove (ljudske) govorice ter odločilno usmeril njegov razvoj v prihodnost. Ravnikar se je zelo potrudil, da je v svojih prevodih pisal čisto slovenščino ne samo v besedah, ampak tudi v skladnji. Iz stare slovanščine je hotel oživeti deležnik na -vši ali -ši, zato ga je Prešeren "ošvrknil" s svojim epigramom: "Gorjancev naših jezik potujč'vavši, / si kriv, da kolne kmet molitve bravši."

"Moj Matevžek bo še škof!"

V rahlo "legendarnem" Ravnikarjevem življenjepisu, ki je izšel ob prvi obletnici njegove smrti (1846), beremo anekdoto, da je oče Jurij leta 1785, ko je svojega devetletnega sina peljal v ljubljanske šole, ob slovesu Vačanom dejal: "Moj Matevžek bo še škof!" Ta "prerokba" bi se lahko uresničila že leta 1827, ko so Ravnikarju ponudili škofijo v Tarnovu (Galicija), pa jo je odklonil, ker da je oče, ki je bil pri njem, prestar, da bi mogel prenesti tako potovanje. Tri leta kasneje, 18. septembra 1830, ga je cesar Franc I. imenoval za prvega tržaško-koprskega škofa (škofiji sta bili tisto leto združeni pod enim škofom z dvema sedežema). Tržaški del škofije je prevzel 15. januarja 1832, koprskega pa tri tedne pozneje. Kot škof v Trstu je našel zelo neurejene razmere: primanjkovalo je duhovnikov, ti so bili, posebno v Istri, malo izobraženi in slabo preskrbljeni. Škof jim je gmotno pomagal, jim kupoval teološke knjige, da bi mogli opravljati svojo učiteljsko službo. Spodbujal jih je, naj ne zanemarjajo pridig in krščanskega nauka. "Rotim vas in prosim, da ob nedeljah in praznikih oznanjujete božjo besedo, pri farnih mašah pridigujte in popoldne razlagajte krščanski nauk za odrasle in za mladino. In tudi v šolah ne zanemarjajte godne mladosti." Redno je opravljal dušnopastirske obiske (vizitacije) in ob birmah je z veseljem pridigal. Ni maral bučnih sprejemov in prepovedal je streljanje z možnarji. "Grom topiča gre le posvetnim poglavarjem, škofu gre le glas zvonov!" Kot škof se je tudi zelo trudil, da bi imela slovenščina v tržaških cerkvah pravice, ki so ji pritikale po številu prebivalstva. V oporoki je določil šest dijaških ustanov (štipendij), v denarju pa šest tisoč florintov za dobre teološke knjige za duhovnike in bogoslovce ter za nabožne ljudske knjige. Njegovo življenje se je izteklo 20. novembra 1845. Po smrti so ga mnogi imenovali "rajnki prerok", ker je "bral" prihodnost. Malo pred smrtjo je menda dejal: "Avstrijsko cesarstvo čakajo hudi časi." Ta njegova "prerokba" se je izpolnila prav kmalu - v revolucionarnem letu 1848.

(obletnica meseca 11_1995)