Fran Detela

* 3. december 1850, Moravče, † 11. julij 1926, Ljubljana

Zadnja živa veja mogočnega drevesa

Ko je pisatelj Fran Detela pred sedemdesetimi leti - 11. julija 1926 - umrl, se je začela sušiti zadnja veja starodavnega drevesa. Detelov rod je obstajal v Moravčah že več stoletij. Bil je ugleden: gospodarji mogočne domačije Pri Jurkovih, ki stoji poleg cerkve, so bili večkrat sodniki, trgovci in župani. Pisateljev oče Ignac se je po smrti prve žene poročil s petnajst let mlajšo Margareto Konšek s Trojan. Iz tega zakona se je rodilo deset otrok, pet dečkov, pet deklic. Od vseh, ki so odrasli, se je poročil edinole Fran, ki je zagledal luč sveta 3. oktobra 1850. [olani starši so otrokom omogočili šolanje. Frana so dali v moravško dvorazrednico šele pri devetih letih. Učil se je igraje in že leta 1861 ga najdemo v tretjem letniku ljubljanske normalke, kjer je bil njegov sošolec Ivan Tavčar. V gimnaziji je bil vseskozi odličnjak in vedno med nagrajenci. Po maturi leta 1871 se je vpisal na filozofsko fakulteto dunajske univerze z latinščino in grščino kot glavnima predmetoma in nemščino kot stranskim. Kot študent je dejavno sodeloval pri akademskem društvu Slovenija. Diplomiral je julija 1875, mesec zatem je bil nastavljen kot suplent za pouk latinščine in grščine na gimnaziji v dunajskem predmestju Hernals. Naslednje leto je postal pravi gimnazijski učitelj klasične filologije na državni gimnaziji v Wiener-Neustadtu in tam je ostal do leta 1890. Poleti 1877 je dosegel naslov doktorja filozofije. Leta 1978 se je poročil z Marijo Ano Agnes Pogačar, hčerko vojaškega intendanta Simona Pogačarja. V kapeli dvorca Goričane pri Medvodah ju je poročil nevestin stric, tedanji ljubljanski škof Janez Zlatoust Pogačar. Rodilo se jima je šest otrok, pa nobeden od njih ni ustvaril družine. Septembra 1890 je Detela nastopil službo gimnazijskega ravnatelja v Novem mestu. Gimnazijski prostori so bili še v stari stavbi poleg frančiškanskega samostana, družina pa je stanovala v drugem nadstropju stare Čitalnice. Detelova gospa je bila zelo pobožna in dobrih rok za vse pomoči potrebne. Ko je stregla bolnikom, si je nakopala tuberkulozo in pred božičem 1902 je umrla. Njena smrt je bila hud udarec za družino. Detela je bil odličen profesor. Nikoli ni skrival svoje vere in mnogim dijakom, zlasti svobodomiselnim, se je zdelo čudno, kako more izobražen človek biti iskreno veren. Leta 1903 ga je škof Jeglič vabil, naj sprejme ravnateljstvo nove škofijske gimnazije v Šentvidu, toda Detela je vabilo odklonil. Ko je bil jeseni 1906 upokojen, se je z družino preselil v Ljubljano, kjer se je ob raznih drugih opravilih posvetil predvsem pisateljevanju. Vse njegove načrte je 11. julija 1926 prekrižala smrt zaradi vnetja slepiča.

Otroci niso vedeli, da imajo očeta pisatelja

"Detela je bil družini skrben oče in gospodar; otroke je imel zelo rad in je z njimi vsak dan hodil na sprehod in jim oskrboval vse za dobro vzgojo in izobrazbo. Vendar jim o sebi in svojem delu nikoli ni govoril," piše Jakob Šolar, urednik Detelovega Zbranega dela (Celje 1962-1972). "Tako se je zgodilo, da je hči Marija šele na učiteljišču v Ljubljani pri pouku slovenščine zvedela, da je njen oče pisatelj." Detela je začel pisati že v dijaških letih; kot šestošolec je v Alojzijeviškem listu Domače vaje pod psevdonimom Franjo Jurkovič objavil humoresko Lepa ideja v neumni odeji. Humoreske je pisal tudi v študentskih letih na Dunaju. Leta 1879 je v Stritarjevem Zvonu izšla njegova satirična humoreska Misli g. Jeremije Tožnika v Dolgi vasi. Detelovo pravo pisateljsko delo se začne s povestjo Malo življenje, ki je izhajala leta 1882 v Ljubljanskem zvonu. Sprva se je po snov najraje zatekal v domači moravški svet. Zatem ga je zamikala zgodovina in leta 1883 je dokončal obsežen zgodovinski roman Veliki grof. Njegova knjižna dela so dolgo izhajala pri Slovenski matici. Leta 1914 pa je pravico do natiskovanja svojih del Detela odstopil Mohorjevi družbi v Celovcu, ki se je po selitvi iz Celovca po prvi svetovni vojni namenila izdati vse Detelove spise, toda izšel je samo 1. zvezek (1921). Tudi drugi poskus Detelovih zbranih spisov (obsegali naj bi 12 knjig, urednik je bil Jakob Šolar) je zaradi druge vojne obtičal pri 4. knjigi. V tretje je bilo več sreče: v letih 1962-1972 je celjska Mohorjeva izdala vseh šest načrtovanih knjig Detelovega Zbranega dela, vendar pa izida šeste knjige ni dočakal urednik Jakob Šolar (umrl je 22. junija 1968). On je gradivo porazdelil "v glavnem po časovnem redu, nekoliko pa zaokroženo po snovi". V prvi knjigi so začetna dela in moravške povesti; v drugi vsa zgodovinska dela; v tretji spisi iz novomeške dobe; četrta prinaša dominsvetovske povesti; peta ljudske povesti in humoreske, "ki pomenijo prav gotovo vrh njegovega dela"; šesta pa vse, kar je Detela ustvaril v zadnjem desetletju življenja. Profesor Šolar pravi, da moramo za razumevanje Detelove miselnosti upoštevati troje, kar je pisatelj dobil iz rodu: "Trdo konservativnost, veliko samostojnost duha ter veliko moralno resnost, da ne rečem ostrost - to čutimo tudi iz njegovih del zlasti v etični izravnavi krivde in kazni".

(obletnica meseca 07_1996)