Ivana Kobilica

* 20. december 1861, Ljubljana, † 4. december 1926

Od ljubljanskih uršulink na dunajsko akademijo

Kobilica Ivana1"Ivana Kobilca je morala streti prenekateri stereotip, da se je lahko uveljavila v po splošnem prepričanju povsem moškem poklicu," je ob njenem Avtoportretu v belem (ok. 1910) zapisal umetnostni zgodovinar Andrej Smrekar. Ta podoba izžareva njen bojeviti značaj; kroj njene obleke spominja na uniformo športnikov-mečevalcev. "Čeprav je brez floreta in skoraj nepogrešljive cigarete, je v njenem drobnem obrazu mogoče razbrati vso neustrašnost, odločnost in energičnost, ki jih je takšna življenjska pot zahtevala od slikarke." Rodila se je 21. decembra 1862 v Ljubljani, ki je bila takrat še "dolga vas". Njen oče Jakob je imel delavnico in trgovino z dežniki, mati Marija Škofič je bila doma iz Podbrezja. Ivana je osnovno in meščansko (srednjo dekliško) šolo obiskovala pri uršulinkah v Ljubljani. Že zgodaj je čutila posebno veselje do slikarstva in sklenila je, da bo to njen življenjski poklic. Sklep je začela uresničevati že kot srednješolka v Ljubljani, ko je obiskovala risarske ure pri slikarki Idi Kunl. Ta "mala šola" ji je dala prve pojme o slikarstvu in smernice za naprej.

Kobilica Ivana2 Po končani meščanski šoli je leta 1879 proti volji svojcev odšla študirat slikarstvo na Dunaj, kjer je dobro leto dni v galeriji tamkajšnje akademije kopirala stare mojstre portreta, tihožitja in značilnih prizorov iz vsakdanjega življenja, zvrsti, ki jih je kasneje največ gojila. Leta 1881 se je preselila v München, tiste čase mesto, ki je v svoje učilnice privabljalo trume mladih umetnikov iz vseh koncev Evrope. Tam se je pričelo njeno devetletno šolanje, sedem let pri slikarju portretov in žanra Aloisu Erdteltu. Med počitnicami je doma zbirala in risala kmečke starožitnosti.

Zakaj je prvič razstavljala v Ljubljani

Kobilica Ivana3Za münchensko šolo je bilo značilno ateljejsko slikarstvo s temnejšimi barvami. Dober portret je pomenil skrbno preslikano glavo in oprsje v smislu realizma, jasne obrise, natančno modeliranje obraza, ki kot svetla lisa izstopa iz temnega ozadja in gmote telesa. Barve so temačne, predvsem rjave, osvetljava je zmerna. Glavna dela Ivane Kobilce iz te dobe so: Glava starca, Kofetarica (Mamica kavopivka), Citrarica, Babičina skrinja. Poleg teh so nastali tudi številni oljni in pastelni portreti njenih ožjih sorodnikov in znancev ter mnoge študije. Sodelovala je na mnogih skupinskih razstavah po raznih evropskih mestih. Na počitnicah v domovini je precej slikala v naravi in na teh slikah je premagano temno šolsko slikanje. Primer take slike je Sestra Fani (1889), ki je bil prvikrat razstavljena še isto leto v Ljubljani. Sama je povedala: "V decembru 1889 sem priredila razstavo svojih del tudi v Ljubljani, to pa zato, ker so toliko govoričili, češ, toliko časa se je učila in učila, ne napravi pa ničesar. Razstava je bila v prvem nadstropju realke in njeni dohodki so bili namenjeni za dijaško kuhinjo. Vsa slikarska stojala iz Ljubljane smo takrat zvlekli na realko, da smo tistih 31 slik postavili nanje. Med drugim sem razstavila takrat tudi Mamico kavopivko, ki mi je bila vedno ena izmed najljubših slik. Portret moje sestre Fani v rožnati obleki pa rajnemu dobričini Jeranu ni hotel ugajati in prijel me je bil nekoliko v Danici zaradi naslikanih golih rok. Takrat so namreč precej moralizirali v umetnosti."

Srečanje s Parizom in odkritje svetlih barv

Kobilica Ivana4Na pomlad leta 1891 je Ivana Kobilca odšla v Pariz. "Srečanje s Parizom in francosko umetnostjo ji odpre oči - barve postanejo svetlejše in bolj žive, poteza s čopičem je krepkejša, barve nanaša v vidnih slojih brez glajenja, tudi sence imajo svojo barvo, sončni prebliski pa že tako in tako svetle slike prežarjajo s pravimi pomladnimi poudarki." Kasneje je dejala: "Na vso moč sem zasovražila črne glave, ki smo jih slikali v Monakovem (tako so nekdaj imenovali München)." Naša umetnica je torej spoznala tudi impresionistično slikarstvo, vendar pa ji njen temperament in tudi način razmišljanja ni dopuščal, da bi "skočila" iz svojega barvitega akademskega realizma. "Francoske" svetle barve sijejo iz njene znane slike Poletje, ki pa je nastala pred njenim odhodom v Pariz. V mladi ženi, ki se na vrtu igra s srčkanimi otroki, je Ivana Kobilca upodobila poletje življenja - zrelo ženskost. Po socialnem izvoru, načinu življenja, umetnostnih idealih in delu je bila izrazito meščanska umetnica. V svojih slikah ni načenjala globljih likovnih ali socialnih problemov. V letu 1892 je slikala v Barbizonu, shajališču navdušenih pristašev slikanja na prostem, v neposredni naravni svetlobi. Od tam je šla v Ljubljano, iz Ljubljane pa v Sarajevo, kjer je živela med letoma 1897 in 1905. Tam je med drugim slikala tudi za jezuitsko in za protestantsko cerkev. Leta 1896 je ilustrirala Pesmi Simona Jenka, z ilustracijami je sodelovala tudi v avstrijski enciklopediji. Leta 1903 je za prenovljeno dvorano ljubljanskega magistrata dokončala alegorično kompozicijo Slovenija se klanja Ljubljani. Leta 1914 se je za stalno naselila v Ljubljani in tam se je 4. decembra 1926 njeno življenje izteklo.

(obletnica meseca 12_2006)

Zajemi vsak dan

Ko vera prevzame sleherni vidik kristjanovega življenja, postane kristjan resnično odprt za prenovitveno moč evangelija.

(papež Benedikt XVI.)
Sobota, 28. Maj 2022
Na vrh