Joža Lovrenčič

* 2. marec 1890, Kred, † 11. december 1952, Ljubljana

Nabral je velik zaklad

Dobri dve leti zatem, ko se je, "v srcu in duši otrok", Bogu zahvaljeval za bogatih šestdeset let, je sredi dela in načrtov omahnil. Rodil se je 2. marca 1890 v Kredu pri Kobaridu. Izšel je iz družine malega kmeta. "Pri nas je bila revščina," je zapi­sal. "Leto za letom je oče odhajal v svet, mama pa se je doma gna­la in gnala z delom, da ni bilo treba najemati drugih in jim pla­čevati, ko včasih še za sol ni bilo. Jaz sem bi najstarejši in neštetokrat mi je potožila, kako ji je težko. Smilila se mi je in pomagal sem ji, kolikor sem mogel... Pa bi rad mami še kako druga­če pomagal." Stara mati mu je pravila, da je gori pri cerkvi sve­tega Jelarja (Hilarija) zaklad. Fantič ga je šel iskat, a vrnil se je praznih rok. Več uspeha je imel, ko je iskal zaklad modro­sti. Po osnovni šoli v domačem kraju je šel na gimnazijo v Gori­co, kjer je bil do sedmega razreda gojenec Alojzijevišča in Male­ga semenišča. Po maturi leta 1910 je študiral na univerzi v Gradcu slavistiko in latinščino ter študij končal z doktoratom o goriškem narodnem buditelju Valentinu Staniču. Poučeval je najprej na go­riški gimnaziji, ki se je pred soško fronto umaknila v Trst. Po­tem je živel kot begunec na Gorenjskem; po vojni je bil imenovan v začasno narodno predstavništvo v Beogradu kot zastopnik Goriške.

Konec leta 1919 je bil odposlanec na mirovnih pogajanjih v Pari­zu. Za stalno se je naselil v Ljubljani, kjer je poučeval na gim­naziji in na učiteljišču. Med drugo svetovno vojno je bil v Gori­ci ravnatelj slovenske gimnazije, ki so jo ustanovili Nemci. Zaradi tega "greha" je bil po vojni nekaj časa zaprt ter kazensko upoko­jen. 11. decembra 1952 je "odrezan od sveta" nenadoma umrl.

Začetnik slovenskega ekspresionizma

Joža Lovrenčič je začel pesniti v zgodnjih dijaških letih in že kot drugošolec je objavil svojo prvo pesem v Vrtcu, nato pa je pesmi in črtice pošiljal v dijaške in razne druge liste. Kot mlad profesor je leta 1915 izdal svojo prvo pesniško zbirko Oče naš. Že z njo, še bolj pa z drugo zbirko Deveta dežela (1917), ki pome­ni vrh njegovega izpovednega pesništva, se je uveljavil kot začet­nik ekspresionizma pri nas. To je bila umetnostna smer, ki je ob­jektivnost popolnoma podrejala subjektivnemu doživljanju in je zelo poudarjala izrazno plat. Lovrenčič je uporabljal svobodni verz, vsebinsko pa je prešel k iskanju duhovnega, religioznega. V pesmih te svoje druge zbirke Lovrenčič razmišlja o času in več­nosti, o smislu življenja; samoti in ogroženosti postavlja naspro­ti hrepenenje po širjavi in brezmejnosti. V drugem delu zbirke je nekaj ljubezenskih pesmi, ki pa so bolj meditativnega značaja.

Na koncu je Deveta dežela, dramski prizor v verzih v slogu ljud­ske pesmi. Po tej zbirki je pri njem prevladala epika. "Začutil je, da je njegova moč v zgodovinskem in narodnem blagu, preobli­kovanem v epsko pesem" (Janko Moder). Leta 1921 je izdal Gorske pravljice, zbirko legend, bajk, pripovedk, balad in romanc, ki so se mu porodile iz spominov na dom. Skoraj trideset let je je na­stajal njegov Sholar iz Trente, najobširnejši in motivno najbo­gatejši slovenski ep, ki je izšel v knjigi leta 1939. V verze je prelil legende o nastanku božje poti na Svetih Višarjah, na Sve­ti Gori in na Brezjah (Tri božje poti, 1944).

Pisatelj in učitelj pisanja

Iz zgdovinskega in narodnega blaga je Lovrenčič zajemal snov tudi v svojih proznih delih. Vaško življenje v Kropi in njeni o­kolici opisuje povest Pereči ogenj (1928), zgodovinski roman Pub­lius in Hispala (1939) zajema snov iz rimske dobe, prav tako romen Karnska kraljica (1997); roman Cesta in njen vozel (1931) pripove­duje o križarski vojski, ki jo je leta 1331 oglejski patriarh po­slal v kobariški kot, kjer je živelo še nekaj poganov. Cerovškov gospod (v knjigi 1973) je biografska povest o Valentinu Staniču (izhajala je kot podlistek v listu Goriška straža 1924-25). Lov­renčič je tudi veliko prevajal: na tem področju bi mogli navesti vsaj štirinajst obsežnih knjig, prevedenih iz italijanščine in nemščine, zlasti za mladino (prvi je v slovenščino prevedel zna­menito delo Pinocchio Carla Collodija, ki mu je dal ime Storžek). Janko Moder je ob Lovrenčičevi prezgodnji smrti posebej poudaril njegovo pisanje za mladino: Prvi koraki, Med Scilo in Karibdo (spomini na mladost in šolanje), Tonca iz lonca (pravljična po­vest iz tlačanskega življenja). Eno njegovih zadnjih del je bila hudomušna pesem o sraki Piki, zapeta vnuku Andreju (1952). "Pri tem ne smemo prezreti njegovega profesorskega dela na raznih uč­nih zavodih, kjer je budil ljubezen do slovenščine in vzgajal mla­de literate. Še posebno pa se je kot svetovalec uveljavljal pri urejanju dijaškega lista Mentor (1931-32, 1940-42), kjer je toli­ko slovenskih književnikov preizkušalo prve korake ob dobrodušni in dobrohotni opori Joža Lovrenčiča."

(obletnica meseca 03_2000)