Josip Lavtižar

* 12. december 1851, Kranjska Gora, † 20. november 1943, Rateče

Duhovnik s srcem za ljudi

Rojstni kraj Josipa Lavtižarja je danes svetovno znana smučarska Kranjska gora, ki so ji tiste čase nagajivi sosedje pravili "Cokel­bur", ker so menda vsi, razen župnika in učitelja, nosili lesene cokle. Na svet je prišel 12. decembra 1851 kot tretji od šestih otrok "pri Žnidarju". Šestleten je prvič šel v šolo, ki je bila v navadni kmečki hiši. Takratni kranjskogorski župnik Simon Vilfan je staršem svetoval, naj nadarjenega dečka dajo študirat. Poslali so ga v Ljubljano, kjer je končal najprej ljudsko šolo, kot goje­nec Alojzijevišča pa še gimnazijo. Po maturi (1870) je vstopil v ljubljansko bogoslovje in bil 11. septembra 1875 posvečen v duhovnika. Kot kaplan v Gorjah pri Bledu (1875-1877) je šel z nekaj Gorjanci prvič na Triglav in sicer po neuhojenih poteh. Potem je bil eno leto kaplan v Tržiču, kjer je bil njegov kolega Jacob Aljaž, poznejši "triglavski župnik". Iz Tržiča je bil premeščen v Poljane nad Škofjo Loko, od tam pa v Šenčur pri Kranju, kjer je ostal štiri leta. V tem času je prvič obiskal Rim (1881) in nato vse življenje ostal svetovni popotnik; seznanil pa se je tudi s cecilijanskim gibanjem, ki si je prizadevalo za prenovitev cerkve­ne glasbe. Iz Šenčurja je šel za župnika v Bukovščico in po dveh letih v Kokro pri Kranju, kjer je ustanovil šolo. Rad je imel ljudi, prosti čas pa je posvečal čebelam, dobri knjigi in cerk­veni glasbi. Po enoletnem župnikovanju na Bledu je 1. decembra 1896 odšel v Rateče - "kranjsko Sibirijo", kjer je ostal vse do svoje smrti, 20. novembra 1943. V Ratečah ni skrbel samo za duše svojih župljanov, temveč jim je rad pomagal tudi v časnih zadevah.

"Planiški gospod" in svetovni popotnik

Lavtižar je bil velik ljubitelj planin, saj se je pod njimi rodil in se vse življenje srečeval z njimi. Kot kaplan v Gorjah se je povzpel na Triglav. Samotne Rateče je vzljubil zaradi čudovite doline Planice, zaradi katere je večkrat prišel navzkriž s prija­teljem Aljažem, ki je hvalil svoja Vrata. Da bi vanjo privabil čim več obiskovalcev, je pri železniškem ravnateljstvu dosegel, da so ob vhodu v Planico postavili najprej začasno postajališče, potem pa pravo železniško postajo. Graditeljem smučarskih skakal­nic, po katerih je danes Planica znana po vsem svetu; je svetoval, kje naj jih postavijo. Domačini so jim rekli: "Kar fajmoštra pobarajte, oni poznajo vsak vetrc!" Veliko Lavtižarjevo delo, poveza­no s planinstvom, je postavitev Marijine kapele v Tamarju, ki jo je 23. avgusta 1936 blagoslovil tedanji ljubljanski škof Gregorij Rožman.

Še danes je ta kapela nekakšno srce Planice in v polet­nih mesecih je tam redno nedeljsko bogoslužje. Znani planinski pisatelj duhovnik Janko Mlakar je o svojem prijatelju leta 1952 za­pisal: "Menda ni med Slovenci nikogar, ki bi bil toliko sveta ob­redel kakor Lavtižar. Prepotoval je vso Evropo, pogledal tudi v Ameriko, Azijo in Afriko. Če bi ga ne bila smrt 'prehitela', bi bil morda skočil tudi v Avstralijo." Po svetu ga je gnala radoved­nost spoznavati ljudi in dežele, značaje in običaje. Svoje slike in vtise je znal zanimivo popisati. V knjižni obliki (večinoma v samozaložbi) je izšlo šest njegovih potopisov. Med potopise lahko štejemo tudi štiri njegove knjige šmarnic Marijina božja pota v Evropi, ki so izšle v letih 1933-1937.

Cerkveni zgodovinar in skladatelj

Svoje duhovniško poslanstvo je Josip Lavtižar opravljal na manjših župnijah, zato je imel več prostega časa, ki ga pa ni zapravljal. Rad se je poglabljal v zgodovino. Sad njegovega preučevanja pre­teklosti je najprej Zgodovinska knjiga župnije Rateče na Gorenj­skem, ki jo je spisal leta 1918 in še čaka natisa.

Prvi del je zgodovina župnije, drugi pa izčrpna kronika. S tega področja je treba omeniti še tri njegove knjige: Zgodovina župnij in zvonovi v dekaniji Radovljica (1897), Zgodovina župnij v dekaniji Kranj I. (1898) in Cerkve in zvonovi v dekaniji Kranj (1901). V rokopisu je ostalo njegovo delo Ljubljanska škofija v jožefinski dobi. "Njegove zgodovinske knjige so zakladnica in hkrati vodnik, kje iskati podatke in kako nadaljevati zgodovino posameznih župnij" (Marko Benedik). Kot kaplan v Šenčurju se je Lavtižar seznanil s cecilijanskim gibanjem, kot župnik v Kokri je dobil polletni štu­dijski dopust in odšel na višjo cerkveno glasbeno šolo v Regens­burg, kjer se je dodobra poglobil v cecilijansko glasbo. Veliko je pisal v Cerkveni glasbenik. Povsod, kjer je služboval, si je prizadeval za izboljšanje cerkvene glasbe in petja. Skušal je po­magati s svojimi lastnimi skladbami, ki se jih je z leti kar pre­cej nabralo. Kot župnik v Ratečah je ustanovil Slovensko katoliško izobraževalno društvo, ki naj bi gojilo petje, širilo med ljudst­vom dobre knjige in časopise ter prirejalo dobre igre. Za to dru­štvo, kateremu je bil ves čas sam predsednik, je spisal poučno igrico Nikar v Ameriko in štiri kratke operete (spevoigre), ki so jih izvajali ne le v Ratečah, ampak tudi drugod.

(obletnica meseca 12_2001)