Jože Plečnik

* 23. januar 1872, Ljubljana, † 7. januar 1957, Ljubljana

'Beli dan' je zagledal 23. januarja v ljubljanskem Gradišču, kjer je živela družina mizarja Plečnika, po rodu iz Hotedršice: Jože je bil tretji sin - starejša od njega sta bila Andrej in Janez - za njim pa je prišla še sestra Marija. Marljivi oče je želel, naj vsi trije sinovi študirajo. Andrej je postal duhovnik in Janez zdravnik, Jože pa ni kazal veselja do šole. Mikalo ga je risanje in oče mu je priskrbel učitelja: prijatelja slikarja Ferda Vesela. Jože je blestel kot spreten risar na obrtni šoli v Gradcu, kar mu je odprlo pot v risalnico nekega izdelovalca umetnega pohištva na Dunaju. Po ogledu razstave sodobne arhitekture je zaprosil za sprejem na umetniško akademijo, kjer je predaval tudi arhitekt Otto Wagner, prenovitelj dunajske arhitekture ob koncu 19. stol. Bil je sprejet in kmalu je postal Wagnerjev najljubši učenec in sodelavec: profesor mu je zaupal izdelavo zahtevnih načrtov. Za svoje delo je Plečnik prejel 'rimsko nagrado': brezplačno študijsko potovanje po Italiji in Franciji (1899), kjer se je seznanil z antiko in renesanso. Ko se je vrnil na Dunaj, je dve leti še ostal pri Wagnerju, nato pa odprl svojo lastno delavnico. Tam je izrisal načrte za znamenito Zacherlovo hišo (nasprotniki so jo posmehovalno imenovali 'kranjska kostanjarska peč').

Ob srečanju s p. Wilibrordom Verkadejem, redovnikom iz benediktinske opatije Beuron, holandskih slikar jem-spreobrnjencem, se je izoblikoval njegov odnos do cerkvene umetnosti. Trikrat je bil izbran za Wagnerjevega naslednika na dunajski univerzi, a vsakič so nemškurji to imenovanje preprečili. Leta 1911 je odšel v Prago za profesorja dekorativne arhitekture. Tako se konča Plečnikovo 'dunajsko obdobje' in se prične 'praško' (1911-1920), ko se je njegov duh obogatil z navdihi slovanske ljudske umetnosti. - Praški dobi je sledila najdaljša in najbolj plodovita ljubljanska doba (1920-1956). V Ljubljani se je Plečnik izkazal predvsem kot mestni graditelj - urbanist. Po njegovih načrtih je nastajala Plečnikova Ljubljana, ki se je pričenjala od njegove skromne hiše za trnovsko cerkvijo: trnovski most, Križanke, Narodna in univerzitetna knjižnica, Kongresni trg, nabrežje Ljubljanice in mostovi (Čevljarski, Tromostovje), tržnice, Tivoli, cerkve (sv. Frančišek v Šiški, sv. Ciril in Metod za Bežigradom, sv. Jernej v Šiški, sv. Mihael na Barju, Žale. Delal je skoraj do zadnjega. Plačila ni maral. Eno njegovih zadnjih del je bil načrt za tabernakelj župnijske cerkve v Komendi. Ko ga je župnik Viktorijan Demšar vprašal za račun, je Plečnik kar malo nejevoljen odvrnil: »Nikar me ne žalite! Meni je Bog dal talente in moram mu vračati.« Potem ko je lepo pospravil delovno mizo v svojem domu na Mirju, je 7. januarja 1957 odšel v večni mir in lepoto.

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (1992) 1, str. 24.