Valentin Vodnik

* 3. februar 1758, Zgornja Šiška pri Ljubljani, † 8. januar 1819, Ljubljana

Bil je prvorojenec od šesterih otrok očeta Jožefa in matere Jere roj. Pance. Devet let star je "pustil igre, luže in drsanja na jamenskih mlakah" in šel rade volje v šolo, ker so mu obljubili, da jo lahko pusti, če mu ne bo šlo. Stric frančiškan p. Marcel ga je vzel v Novo mesto, kjer se je pripravljal za srednjo šolo. V tem času se je seznanil z o. Markom Pohlinom in pod njegovim vplivom začel pesniti. Toda pesmi so bile povečini zanič. "Le če je zajel snov iz lastne šegavosti ali iz življenja svojega naroda, mu je misel sama ustvarila obliko, preprosto sicer, a umetniško skladno" (Ivan Grafenauer). Po končani šesti šoli ga je oče prisilil k študiju bogoslovja. Valentin je iz kljubovalnosti vstopil k frančiškanom, kjer je po slovesnih zaobljubah postal pater Marcelijan. Novo mašo je pel leta 1782 in nato bil dve leti pridigar v Ljubljani.

Samostansko življenje njegovi živahni naravi ni prijalo, zato je bil prav vesel, ko ga leta 1784 ljubljanski škof Herberstein "vun pošle duše past".

Eno leto je bil v Sori, tri leta na Bledu, štiri leta v Ribnici; leta 1793 je na lastno prošnjo šel v bohinjski Koprivnik. Tam je prišel v stik z baronom Žigom Zoisom, ko je obiskal svoje plavže. Zois je Vodnika kmalu pridobil za literarno delo. Odkril mu je načrt, da bi se ljudstvo začelo izobraževati s pomočjo pratike, ki naj bi prinašala nekaj poučnih sestavkov pa tudi kakšno pesem. Uredniško delo naj bi prevzel Vodnik. Izšli so trije letniki Velike pratike (1795-1797), zanje je Vodnik zložil vrsto pesmi, od katerih je najbolj znana Dramilo mojim rojakom.

Za pratike je napisal tudi nekaj proznih sestavkov (Popisovanje Krajnske dežele, Hišna opravila za vsak mesec, Podvučenje od rajtanja). Ko je Velika pratika omagala, jo je nasledila Mala pratika, ki je začela izhajati leta 1798 in se je ohranila vsaj do leta 1806. Zois je dosegel, da je Vodnik leta 1796 dobil službo kaplana pri sv. Jakobu v Ljubljani. Baronu se je porodila misel na slovenski časnik in po novem letu 1797 je izšel naš prvi časnik Lublanske Novice. Vodnik je bil tri leta (1797-1799) njihov urednik in edini pisatelj. Novice so v drobcih prinašale tudi njegov pomemben spis Povedanje od slovenskega jezika.

Novice so postale izvrstna šola za naš knjižni jezik, za katerega dvig ima Vodnik velike zasluge. Uveljavil se je tudi kot šolnik; leta 1798 je opravil skušnjo in bil imenovan za profesorja na ljubljanski gimnaziji; leta 1808 je postal strokovni učitelj za zgodovino in zemljepis, neobvezno je učil tudi italijanščino, ki se je je naučil sam, kakor tudi francoščine. Pod Napoleonovo Ilirijo je postal ravnatelj gimnazije in šolski nadzornik. Zelo všeč mu je bilo, da so Francozi odprli slovenščini pot v šole.

Svoje navdušenje je izrazil v pesmi Ilirija oživljenja, s katero se je zameril avstrijskih oblastem. Pod Francozi je pisal šolske učbenike: sestavil jih je sedem, izšlo jih je le pet, med njimi tudi Pismenost ali gramatika za prve šole (1811), ki je "za tiste čase odlična in izvirna šolska slovnica" (A. Gspan). Ko je po Napoleonovem padcu (1814) pri nas zavladala Avstrija, so Vodnika zaradi njegovega prijateljstva do Francozov kazensko upokojili. Zaman je bil njegov trud, da bi se opral in da bi dobil stolico za zgodovino ali za slovenščino na liceju. Vplivni zaščitniki (Zois) so dosegli, da je smel kot začasni učitelj poučevati latinščino in grščino. V zadnjih letih je spisal še nekaj pesmi od katerih je najzrelejša Moj spominek, ki izraža zavest, da je kot pesnik dovršil svojo nalogo. Umrl je za kapjo 8. januarja 1819.

Pesniške in pisateljske darove Valentina Vodnika, frančiškanskega redovnika in nato škofijskega duhovnika, je odkril baron Žiga Zois. On je dal pobudo za prvi slovenski časnik Lublanske Novice. Prva številka je izšla po novem letu 1797, Valentin Vodnike je bil tri leta njihov urednik in edini pisatelj.

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (1998) 2, str. 20.