Ivan Vavpotič

* 21. februar 1877 Kamnik, † 11. januar 1943 Ljubljana

Sošolec in prijatelj Dragotina Ketteja

Zibelka mu je tekla v Kamniku, kjer se je rodil 21. februarja 1877 kot sin okrajnega zdravnika Janeza Vavpotiča in matere Marije, rojene Obrekar. Že v Ivanovi zgodnji mladosti se je oče po službeni dolžnosti z družino preselil v Novo mesto. Na tamkajšnji gimnaziji je bil sošolec in prijatelj Dragotina Ketteja, pesnika slovenske moderne. Tam je leta 1897 maturiral in jeseni tega leta se je odpravil v Prago, kjer se je vpisal najprej na glasbeno, nato pa na slikarsko akademijo. Obe umetniški smeri sta ga mikali: že doma je veliko igral na klavir, a je naposled študij glasbe le zamenjal s slikarstvom, kateremu je potem posvetil vse svoje življenje. Praška šola je dala trdne temelje Vavpotičevi slikarski poti, njegovemu nagnjenju k žanrskemu in figuralnem slikarstvu. Dobro se je seznanil s slikanjem v naravi, tako imenovanim plenerizmom. Iz Prage se je za dve leti (1900-1901) preselil v Pariz (iz tega obdobja je njegov avtoportret), nato je šel na Dunaj, pa spet v Prago, ki ga je še posebej utrdila v slikarskem realizmu. Leta 1905 je končal svoj študij ter postal učitelj risanja in umetnostne zgodovine na Strakovi akademiji v Pragi. Tam se je tudi oženil z Marženko Pešan, ki mu je leta 1904 rodila sina Bruna. Leta 1906 se je z ženo in sinom za stalno vrnil v domovino. Najprej v Idrijo, kjer je na tamkajšnji realki poučeval risanje, med prostim časom pa se je ukvarjal z risanjem pokrajin in portretov ter pisal članke o umetnosti. V Idriji se mu je rodila še hči Rut, ki je pozneje postala znana plesalka, sin Bruno pa slikar in scenograf.

Leta 1910 se je dokončno naselil v Ljubljani, kjer se je že uveljavil na mnogih razstavah. Med prvo svetovno vojno je kot vojni slikar deloval na Primorskem, kjer je slikal prizore z raznih bojišč. V letih 1927-1929 je bil scenograf Narodnega gledališča v Ljubljani, potem pa je živel kot svobodni umetnik.

Njegovo umetniško delo je Ljubljana spoznala na prvi slovenski umetniški razstavi leta 1910 v Mestnem domu, še bolj pa ob prvi umetniški razstavi v Jakopičevem paviljonu, kjer se je predstavil s svojimi 23 deli. Po prvi svetovni vojni se je Vavpotič s svojimi deli uvrstil med najbolj priljubljene in najplodovitejše slikarje krajin in portretov, tihožitij in kompozicij.

Slikar našega meščanskega življenja

Sam se je štel v prvi vrsti za portretista. Od ljubljanskih meščanov je dobival toliko naročil, da je postal izrazit slikar našega meščanskega življenja. Ustvaril je vrsto podob slovenskih meščanov, med katerimi so najbolj znameniti portreti kulturnikov in politikov, naslikanih v svojem vsakdanjem domačem okolju. "Najbolj ljubke pa so podobe ljubljanskih gospa in gospodičen. Še s posebno ljubeznijo je, razumljivo, spremljal svoje družinske člane, zlasti hčerko, plesalko Rut, in sina, slikarja in scenografa Bruna" (M. Komelj). Povezan je bil tudi z gledališčem, kjer je kot scenograf z režiserjem Osipom Šestom pripomogel k njegovi evropeizaciji. Vselej se je znal prilagoditi vsakokratni režijski zamisli in literarni predlogi. S svojimi scenami je včasih izražal tudi svoj melanholični in nekoliko resignirani miselni odnos do življenja. "Njegovo delo je z motiviko in slikarskim načinom prava ilustracija slovenskega meščanskega življenja v prvi polovici 20. stoletja, njegovih protagonistov in ambienta, hkrati pa tudi podoba umetnikovega odnosa do upodobljencev in njihovega časa ter do same umetnosti, pa tudi prikrito zrcalo njega samega in njegovih doživetij," je zapisal Milček Komelj. Naslikal je tudi vrsto vedro občutenih pokrajin, posebej ljubljanskih panoram, tivolskih parkov in drevoredov ter tihožitij in žanrskih slik. Bil je prefinjen risar, v barvi pa si je prizadeval  za njihov pretanjen sijaj in harmonično prelivanje. Po letu 1929 je ustvarjal kot svobodni umetnik. Neutrudno je delal vse do svoje smrti 11. januarja 1943.

Velemojster slovenske knjižne ilustracije

Slovenski likovni umetnosti je Ivan Vavpotič vtisnil najmočnejši pečat kot knjižni ilustrator. Njegova umetnost na tem področju je dosegla vrh, ki je bil za slovensko risarsko umetnost naravnost zgodovinskega pomena. Najbolj znane so njegove ilustracije nekaterih knjig Mohorjeve družbe, najstarejše slovenske založbe. Najprej je z domiselnimi risbami obogatil prvi slovenski roman - Desetega brata Josipa Jurčiča (1911 in 1912; ker ilustrator ni utegnil o pravem času dovršiti vseh slik, je leta 1912 izšel Jurčičev roman v ponatisu z vsemi ilustracijami, toda v majhni nakladi - leta 1911 pa so ga natisnili v 85.000 izvodih!). Sledile so knjige: Jurij Trunk, Amerika in Amerikanci (1912), Fran Detela, Trojka (1915), Ksaver Meško, Mladim srcem (1915), Frančišek Pengov, Podobe iz narave (1916, 1917). Ko je Vavpotič risal podobe za Desetega brata in kasneje Mladim srcem, je njegova umetnost dosegla vrh, beremo v Mohorjevem koledarju 1978. Besedilo resnične umetnine je slikarja povsem prevzelo in navdihnilo. S pisateljem je krenil v gostilno k Obrščaku, od tam na grad Slemenice in dalje po vseh potih in stezah, ki jih je zarisal v dolenjski svet genialni Jurčič. Tu je doživel usodo "faliranega študenta" strica Dolefa, vraževerni svet in tragiko desetega brata Martina Spaka ter lepo ljubezen Lovra Kvasa in grajske Manice. Prav Vavpotičeve ilustracije so v veliki meri pripomogle, da so se omenjene knjige med narodom tako priljubile. Ilustriral je tudi nekaj knjig drugih založb, Frana Milčinskega Tolovaj Mataj in druge slovenske pravljice (1917), pesniško zbirko Miška osedlana Iga Grudna (1922) in pri tem pokazal poseben smisel za pravljično, romantično srhljivo, fantastično  vsebino in otroško igrivost. Manj je znano, da je bil Ivan Vavpotič tudi avtor prvih jugoslovanskih znamk.

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (2007) 2, str. 32.