Svetniški duhovnik Anton Strle

Strle Anton1Novi ljubljanski nadškof Stanislav Zore v knjigi Življenje iz vere, v kateri je Milanka Dragar zbrala pričevanja o dr. Antonu Strletu ob peti obletnici njegove smrti, piše o svojem osebnem srečanju z njim. Z gostom iz Afrike je prišel v uršulinsko cerkev v Ljubljani med molitvenim srečanjem pred izpostavljenim Najsvetejšem. Tedaj je vstopil Anton Strle. »Ko je ostareli profesor, ves izsušen od askeze, prišel na sredino cerkve, je kot spodsekan padel na obe koleni pred Najsvetejšim in se globoko priklonil. Vstajanje je bilo prava muka. Z obema rokama se je oprl ob tla in se potem mukoma, z velikim naporom dvignil. Ta prizor mi bo ostal v spominu do konca življenja. Takrat sem namreč živo začutil profesorjevo globoko vero in spoštovanje do zakramenta svete evharistije.« Za tega svetniškega duhovnika, ki mu je namenjen ta hvaležni spomin ob stoletnici rojstva, je marca 2014 stekel škofijski postopek za njegovo razglasitev za blaženega.

Njegovo novomašno/življenjsko geslo 'Povsod Boga'

Strle Anton3Zgodbo njegovega izredno bogatega življenja je lepo popisal p. Andrej družina Delo (FSO). Rodil se je 21. januarja 1915 v vasi Osredek, župnija Sv. Vid nad Cerknico. Do cerkve in do šole je bilo skoraj uro daleč. V šolo je hodil bolj malo, njegovo glavno opravilo je bilo, da je pasel domačo in sosedovo živino. Ko mu je bilo nekako deset let, je na paši doživel 'duhovni pretres', ki ga je zaznamoval za vse življenje. Spreletela ga je misel: »Kako lepo bi bilo, če Boga ne bilo! Kako bi bil človek svoboden!« Že naslednji hip pa je začutil, kako bogokletna je ta misel in jo iskreno obžaloval. »Vse poznejše življenje me je jasno prepričevalo, kako je ravno nasprotno res: kako je prav Bog vir resnične človekove svobode. Zato sem si za novomašno geslo izbral znane besede slovenske cerkvene pesmi Povsod Boga. K tej izbiri me je vodila misel: če bo povsod zmagoval Bog s svojo dobroto in milostjo, bomo zares svobodni in srečni.« Ko je bil star štirinajst let, je imel samo tri razrede osnovne šole. Po zaslugi župnika Janeza Puclja, svojega velikega dobrotnika, je mogel uresničiti svojo željo, da postane duhovnik. Pripravil ga je šolanje na škofijski gimnaziji v Šentvidu na Ljubljano, kjer je bil med najboljšimi dijaki. Že takrat je skrbno uporabljal čas, kar ga je odlikovalo vse življenje. Po maturi leta 1936 se je z vsem srcem odločil za študij bogoslovja. Mašniško posvečenje je prejel 29. junija 1941, dva tedna zatem, 13. julija, je pel novo mašo v svoji rojstni župniji Sv. Vid. Novomašni pridigar je bil nekdanji vidovski župnik Janez Pucelj, ki je govoril o duhovniku kot pričevalcu Božje luči. Novomašnik Anton Strle si je njegove besede zapisal globoko v srce in jih v svojem življenju z veliko močjo uresničeval.

Mučenec Lojze Grozde in 'šolanje' v zaporih

Strle Anton5Po novi maši je nadaljeval študij za doktorat iz dogmatične teologije, ki ga je dosegel leta 1944. Hkrati z doktorsko disertacijo je pisal knjigo Mladec Kristusa Kralja, življenjepis mladega mučenca Lojzeta Grozdeta, ki ga je osebno poznal iz Marijanišča. »Čisto vsak trenutek sem porabil za pisanje te knjige. Čutil sem, da moram to narediti.« Verjetno je prav po zaslugi tega Strletovega življenjepisa Grozde postal poznan doma in po svetu in je mogel biti 13. junija 2010 razglašen za blaženega. Anton Strle, ki je knjigo pisal na osnovi gradiva, ki so mu ga dale zanesljive priče, pa je bil po vojni 'razglašen' za 'sovražnika ljudstva'. Šel je skozi trpko izkušnjo zaporov, ki so hudo prizadeli njegovo že tako slabotno zdravje, njegovega duha pa so še okrepili. Najprej je bil zaprt poleti 1945 v škofovih zavodih v Šentvidu in bil po 70 dneh izpuščen. Julija 1947 je bil aretiran in po dvomesečnem preiskovalnem zaporu obsojen na pet let strogega zapora in tri leta odvzema državljanskih pravic. Zapor je prestajal v Novem mestu, Ljubljani, Mariboru, nato pa je kot zapornik skupaj z mnogimi drugimi duhovniki delal na Žalah (pri gradnji blokov) in v Medvodah (elektrarna). Strle Anton2Sotrpinom je ostal v spominu kot človek molitve, študija in vestnega dela. V zaporu se je učil angleščine, občasno je pripravljal predavanja oziroma premišljevanja za druge duhovnike. Veliko se je poglabljal v sv. Pavla in si je njegov izredni spomin osvojil na pamet skoraj vsa njegova pisma in tudi vsebino evangelijev. Vsega skupaj je v zaporu 'odsedel' pet let. Sam je na to obdobje svojega življenja gledal kot na čas notranjega prečiščenja.

Bogoslovni učitelj in duhovni voditelj

Ko je leta 1952 prišel iz zapora, ga je škof Anton Vovk poslal na župnijo Planina pri Rakeku, kjer je ostal do januarja 1959. Z vsem srcem se je posvetil dušnemu pastirstvu, ob tem pa je našel čas tudi za bogoslovno znanost ter je študiral in pisal. Že v akademskem letu 1956/1957 je postal honorarni profesor dogmatike (stroke, ki razlaga temeljne verske resnice) na teološki fakulteti v Ljubljani in prihajal predavat iz Planine. Leta 1959 pa je prišel v Ljubljano in se naselil v svoji 'puščavniški' sobi nekdanjega Alojzijevišča, pod katerega streho je bila teološka fakulteta, in tam je ostal do smrti. Strle Anton7Živel je zelo skromno. Dolgo si je sam kuhal enolončnice. Kar je dobival plače ali zatem pokojnine, je razdal v dobre namene, za knjige in za uboge. Profesor na teološki fakulteti je bil skoraj trideset let (1956–1984). Pri predavanjih se je pogosto tako razvnel, da je krilil z rokami in ga je božji ogenj kar dvigal. Profesor Strle je tudi ogromno pisal. Seznam njegovih del obsega 45 knjig in skript, 75 razprav, 100 člankov in 36 prevodov. Prevedel je odloke drugega vatikanskega cerkvenega zbora in jim dodal uvodna pojasnila. Za knjige Leto svetnikov je napisal obsežne razlage za Jezusove in Marijine praznike. Vsa leta je bil tudi v dušnem pastirstvu. Najprej v Planini pri Rakeku, zatem nekaj let po raznih župnijah v okolici Ljubljane, od marca 1966 pa je bil duhovni pomočnik v mestni župniji Sv. Trojice – pri uršulinkah, kjer je vsak dan maševal in spovedoval vse do svoje smrti. Kot mož globoke vere in molitve je bil moder duhovni voditelj in pred njegovo spovednico je bila vedno dolga vrsta. Še dan pred smrtjo je po svoji navadi 'hitel' k uršulinkam, čeprav je bil do kraja izčrpan. Plamen njegove svetilke je ugasnil v zgodnjem jutru 20. oktobra 2003.

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (2015) 1, str. 48.

Zajemi vsak dan

Jezus gleda drugače, da bi se človek lahko v njegovem pogledu spreobrnil. Jezus je videl življenje, kjer so drugi videli le smrt, dobroto, kjer so drugi videli le greh.

(Jurij Bizjak)
Ponedeljek, 22. Julij 2024
Na vrh