Marijan Lipovšek

* 26. januar 1910, Ljubljana, † 25. december 1995, Ljubljana

Lipovsek Marijan1Svetlo otroštvo in mladost v temni kuhinji

Marijan Lipovšek se je rodil 26. januarja 1910 v Ljubljani v družini železničarja. Do njegovega osemnajstega leta so stanovali v eni od tako imenovanih "korarskih" hiš nasproti ljubljanske stolnice, ki so prislonjene na strme grajske rebri. V uvodu svoje zgoraj omenjene knjige Lipovšek veliko pove o svojem otroštvu in svoji mladosti. Hiša, v kateri so stanovali, je bila brez sonca. "Skoraj vsak dan je gorela v kuhinji petrolejka in z rumeno svetlobo osvetljevala borni prostor. In vendar imam ravno iz te kuhinje svoje najlepše zgodnje spomine. Tam sem kot čisto majhen otrok poslušal povesti, ki mi jih je pripovedovala mamica. Kakor njo pa sem poslušal tudi očeta, ki mi je s svojim vedrim humorjem pripovedoval nekatere posebne povesti. Poslušal pa sem tudi svoje starejše sestre, s katerimi smo se imeli tako radi. Kot prvi fant v družini sem užival vsesplošno zaščito in ljubezen."

Lipovsek Marijan2Že pri sedmih letih je šel v glasbeno šolo, da se nauči igranja na klavir, pa je prehiteval svoje učitelje. Po končani srednji šoli je šel študirat glasbo: leta 1932 je na ljubljanskem konservatoriju diplomiral iz kompozicije, končal študij klavirja pri Janku Ravniku, potem pa se je izpopolnjeval še v Pragi, Salzburgu in Rimu. Tako se je usposobil za odgovorne službe na področju glasbenega življenja doma. Polnih triinštirideset let je bil profesor na oddelku za muzikologijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Bil je direktor Slovenske filharmonije (1956-1964), ki je v tem obdobju doživela svoj najvišji razcvet. Kot odličen pianist je bil dolga leta glasbeni spremljevalec svoje hčerke Marijane, svetovno uveljavljene mezzosopranistke, operne in koncertne pevke.

"Pesem in življenje v gorah sta mi bila povezana"

Lipovsek Marijan6Lipovšek opisuje stopnje svojega duhovnega razvoja. Kot majhen otrok je užival ob pripovedovanju mame, očeta in stare matere. "Nato se mi je odprl svet knjige. Koliko ur sem presedel pri knjigah in bral s predanostjo, kakor jo zmore le prva mladost! V knjigah pa so stopile predme tudi gore." Vendar so morale še nekaj časa počakati, kajti pri trinajstih letih je doživel "nedopovedljivo močan pretres prvega doživetja velike glasbe. Ves sem se utapljal v glasbi, srce se je ni moglo nasititi." Komaj petnajstleten je komponiral Župančičevo pesem Vsa tenka, vsa mirna je zarja večerna. "Vračal sem se od dela v Preporodu, naprednem dijaškem društvu, kjer sem vodil orkester. Mila, prelepa rdeča zarja je bila na zahodnem nebu in svetla večernica je sijala ob njej." Za gore ga je navdušil Janko Ravnik, njegov drugi profesor klavirja. "Gore so mi bile zatočišče pred spoznanji, kako težko je življenje. Tam je bil svet, kjer ni bilo ne krivic ne tlačenih revnih. Bilo je čistejše, svetlejše življenje." Potem se s spomini vrača v otroštvo: "Ko sem od sedmega leta igral klavir, sem se utapljal v narodne pesmi kot v najresnejšo glasbo. Saj to tudi so. Spoznamo jih šele, ko se jim približamo ... Pozneje sem doživljal najlepše ure v gorah, ko smo s tovariši ležali kje visoko v gorah v bornih kočah in potihoma prepevali te naše pesmi."

Lipovsek Marijan4Njegov glasbeni opus, v katerem povezuje staro in novo, nacionalno in svetovljansko, je zelo obsežen. Pavle Merkù je zapisal: "Lipovšek je predvsem lirik, pesnik malih oblik, mojster samospeva in krajših komornih skladb." Po njegovi sodbi je Lipovškova najlepša skladba Zimska pesem na besedilo Josipa Murna, kjer je "razpoloženje v besedilu našlo odmev v skladateljevem razpoloženju".

"Trdno sem ohranil svoj življenjski nazor"

Po smrti Marijana Lipovška na Božič, 25. decembra 1995, je pesnik in pisatelj Vinko Beličič v tržaški reviji Mladika objavil pripoved o stikih s skladateljem po pismih. Začelo se je tako: Lipovšek je uglasbil petero Beličičevih pesmi, ki so ga nagovorile (Češminov grm, Jutro v gorah, Povožena ptica Dogorevanje in Nevesta), s skupnim naslovom Pet pesmi o naši deželi. Hotel je dobiti pesnikov pristanek, zato mu je pisal na njegov tržaški naslov, katerega mu je posredoval Pavle Merkù. Leta 1970 je te svoje skladbe poslal radijskemu zboru, pa so bili na RTV "alergični" na pesnika, ki se je, povsem nedolžen, po vojni umaknil v Trst, kjer je kot profesor in soustvarjalec slovenske kulture deloval vse do svoje smrti (1999). Lipovšek je hotel te svoje skladbe tiskati; nekateri so mu svetovali, naj bi šel "po dovoljenje" k Francetu Šetincu. "Vendar bi kaj takega za svoje skladbe nikoli ne storil, dasi mislim, da bi bil uspešen.

Lipovsek Marijan5Toda raje naj gre vse skupaj v pozabo (mislim, začasno), kakor da bi se ponižal in kaj takega izmoledoval." Čeprav je čutil, da ga "gledajo postrani", je februarja 1988 v pismu Beličiču pravično zapisal: "Našim 'oblastnikom' zase ne morem očitati, da bi mi potem, ko sta minili prvi dve leti po koncu vojne, prizadeli kaj hudega. Imel sem odprto delovanje v RTV, osem let sem bil na čelu Slovenske filharmonije, nemoteno sem predaval na univerzi, nikoli pa se nisem vmešaval v politične zadeve, saj jih sploh nisem razumel, toda trdno sem ohranil svoj življenjski nazor, za katerega so sicer vedeli, da nikakor ni materialističen, kaj šele marksističen... Za svoje koncertno delo sem prejel (veliko) Prešernovo nagrado - in vse to, ne da bi se količkaj političnemu oportunizmu." V zahvali Beličiču za podarjeno knjigo Pesem je spomin (1988) je Lipovšek zapisal: "Naj bi Vam bili življenje - ali usoda ali naš ljubi Bog Oče do konca naklonjeni.

obletnica meseca 01_2010

Zajemi vsak dan

Kakor je mene poslal živi oče in jaz živim po Očetu, tako bo tudi tisti, ki mene uživa, živel po meni.

(Janezov evangelij)
Četrtek, 9. April 2020
Na vrh